Kam investirati?

Se sprašujete naslednje vprašanje:

Imam prosta sredstva, ki jih ne bom potreboval še najmanj dve leti. Kaj bi mi priporočili?

 

Varčevanje na banki predstavlja osnovni tip varčevanja slovenskih vlagateljev. A to se spreminja, saj trenutno okolje kaznuje varčevalce in nagrajuje tiste, ki si denar sposojajo. Predstavljajte si naslednji scenarij: sosedu posodite 1.000 evrov za eno leto. Čez eno leto sosed potrka na vaša vrata in posojilo vrne z vračilom 950 evrov. Torej ste morali vi plačati za to, da ste lahko posodili denar. V praksi pri posojanju denarja v banki seveda ni tako, razen če upoštevamo še stopnjo inflacije. Če vam banka ponudi 0,5 odstotka za vaš depozit, inflacija pa v istem času znaša 1,5 odstotka, ste realno izgubili 1 odstotek vrednosti svojega denarja. Kot da to še ni dovolj, vas je banka na drugi strani nagradila tudi z višjimi stroški storitev, saj mora nekje nadoknaditi »izgubljeno« zaradi rekordno nizkih obrestnih mer.

Veliko tega, kar se danes dogaja, ni zapisano v ekonomskih teorijah. V teoriji so nizke in negativne obrestne mere koristne za takšno obdobje, v katerem smo se znašli danes. To bi moralo znižati stopnjo varčevanja ter spodbuditi porabo. Toda v praksi so se obrestne mere znižale, ljudje pa so začeli več varčevati, saj želijo isto stopnjo obresti, kot so je bili deležni prej.

 
Zaradi zgoraj zapisanega je v zadnjem času večje zanimanje vlagateljev za bolj tvegane produkte, ki bi praviloma morali imeti višje potencialne donose. Če je izpostavljenost vlagatelja tovrstnim produktom previsoka, lahko hitro pride tudi do izgube dela sredstev (kar smo že doživeli z Balkanom leta 2008).

Kam za kratko dobo?
Res je, da 8-odstotni dolgoročni donos pri investiranju v delnice zveni odlično, a se morate obenem zavedati, da temu ni vedno tako. To povprečje je preračunano na zelo dolgo obdobje, ki upošteva tudi veliko depresijo ter obe svetovni vojni in obdobja nadpovprečne rasti v vmesnih časih. Res je, da so obdobja rasti daljša in tudi intenzivnejša, toda v vsakem trenutku morate biti pripravljeni tudi na možnost izgube, ki pride z gospodarsko krizo. In v obdobju, krajšem od petih let, je zadnje, kar si želite, to, da doživite finančno krizo. Na kratko povedano, v primeru naložbe za dobo treh let bi se morali izogibati delniških trgov.
Glede delniških trgov povejmo še, da za dobo, krajšo od petih let, ne obstaja univerzalen nasvet. Gledano zgodovinsko, boste v 87 odstotkih primerov imeli pozitiven donos, kar pa je daleč od tega, da bi imeli tak donos zagotovljen, čeprav je – statistično gledano – verjetnost na vaši strani. Za dobo dveh let pa se verjetnost uspeha drastično zniža, sploh v trenutnem okolju.

Torej, če želite višjo donosnost kot na banki, a ne bi veliko tvegali, imate naslednje možnosti:

• Podjetniške menice: podjetniške menice imajo podoben koncept kot depozit na banki. Gre za kratkoročno posojilo, za katerega prejmete vnaprej dogovorjeno višino obresti. Praviloma so bolj tvegane od depozita,toda s poglobljenim pregledom računovodskih izkazov podjetja lahko to tveganje občutno znižamo. Ker za vračilo posojila jamči le pravna oseba, kateri sredstva posodite, je tudi obrestna mera praviloma višja kot pri depozitih.
• Državne obveznice: za vlagatelja predstavljajo obveznice naložbo, ki prinaša vnaprej določene fiksne obresti na posojeni denar, medtem ko je za izdajatelja obveznica vir financiranja ter tudi finančna obveznost, ki jo mora povrniti ob določenem času. Tudi pri tej vrsti naložbe boste praviloma imeli višjo donosnost kot pri depozitih, s tem pa tudi nekoliko višjo stopnjo tveganja.
• Obvezniški skladi: v nasprotju s prvima dvema možnostma pri obvezniških skladih nimate vnaprej znane stopnje donosa. Zato lahko to možnost štejete za nekoliko bolj tvegano. Lahko prejmete višji donos kot pri prej naštetih, lahko pa tudi nižjega, celo negativnega. Še vedno pa ta možnost spada med bolj konzervativne. Torej, če bi se za kratko dobo radi izognili bankam, so zgoraj naštete možnosti dober začetek. Če pa bi se radi izognili tudi nihanjem, se držite prvih dveh možnosti.

Vir: www.svetkapitala.delo.si

Kako poteka inšpekciji nadzor?

Veste, kako poteka davčni inšpekcijski nadzor in kakšna pooblastila imajo finančni inšpektorji Finančne uprave Republike Slovenije (FURS)? Se inšpektorji vedno napovedo? 

 

 

Davčni inšpekcijski nadzor se prične z vročitvijo sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru. Pričetek je izjemoma lahko tudi brez sklepa. Inšpektor prične s pregledom poslovnih knjig v osmih dneh od vročitve sklepa. Zakaj v osmih dneh? Da se lahko oseba z dejavnostjo pripravi na pregled.

Seveda pa ni nujno, da se finančni inšpektorji vedno napovejo. Brez predhodne najave vas inšpektor lahko obišče, če bi bil sicer ogrožen namen inšpekcijskega nadzora.

Davčni inšpekcijski nadzor se opravlja v poslovnih prostorih zavezanca, ki opravlja dejavnost. Lahko pa tudi v poslovnih prostorih, kjer se zanj vodijo oziroma hranijo poslovne knjige in druge evidence, denimo v poslovnih prostorih računovodskega servisa. Nadzor se lahko opravi tudi v poslovnih prostorih pooblaščenca ali v prostorih davčnega organa.

Finančni inšpektorji vas lahko obiščejo tudi v stanovanju. A le, če je vaše stanovanje tudi sedež ali poslovni prostor vašega podjetja.

Nadzor se praviloma vedno opravlja v poslovnem delovnem času. Izven delavnika pa le, če zavezanec na to pristane ali je to nujno potrebno zaradi namena inšpekcijskega nadzora.

Na kaj so letos inšpektorji posebno pozorni?

V letu 2018 so finančni inšpektorji najpogosteje izvajali nadzor:

• davka na dodano vrednost,
• davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb,
• davka od dohodkov pravnih oseb in davka od dohodkov iz dejavnosti.

Koliko let nazaj lahko inšpektorji pregledujejo?

Davčni inšpekcijski nadzor je dopusten do zastaranja pravice do odmere obveznosti. Pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti.

Pri podjetjih, ki niso velika, in pri samostojnih podjetnikih obsega nadzor največ tri predhodna obdobja (če gre za obračunsko obdobje, ki je enako koledarskemu oziroma poslovnemu letu) oziroma največ 36 mesecev.

Pri velikih gospodarskih družbah se praviloma davčni inšpekcijski nadzor nadaljuje od zadnjega obdobja, za katerega je bil opravljen predhodni nadzor. Seveda finančni inšpektorji lahko pregledujejo tudi druga obdobja, če obstaja sum zmanjšanja obveznosti zaradi neplačila.

Pri tem na FURS opozarjajo na posebnost v primeru, ko gre za nadzor nenapovedanih prihodkov. Takšen postopek je dopusten za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih desetih let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden.

Kako nadzor poteka?

Po opravljenem uvodnem pogovoru inšpektor glede na okoliščine oziroma zahteve inšpekcijskega nadzora pregleda poslovne in druge prostore, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti ali pridobivanje dohodkov, poslovne knjige, pogodbe, listine in druge dokumente, ki omogočajo vpogled v poslovanje zavezanca. Zavezanec mora predložiti poslovne knjige in evidence, poslovno dokumentacijo in druge dokumente na kraju opravljanja inšpekcijskega pregleda in dati pojasnila, ki so potrebna za njihovo razumevanje. Inšpektor mora zavezanca tekoče obveščati o pomembnih dejstvih v nadzoru.

Davčni organ v desetih dneh po končanem davčnem inšpekcijskem nadzoru sestavi zapisnik, ki ga vroči davčnemu zavezancu. Zapisnik vsebuje ugotovljeno dejansko stanje, ki vključuje vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločbo. V zapisniku se zavezanca za davek opozori glede možnosti in upoštevanja novih dejstev in dokazov iz drugega odstavka tega člena.

Na zapisnik lahko zavezanec za davek da pripombe najpozneje v 20 dneh po vročitvi zapisnika. Temu sledi morebiten dodatni zapisnik (v 30 dneh od prejema pripomb, če se te nanašajo na nova dejstva in dokaze, ki so obstajali pred izdajo zapisnika in jih zavezanec prej upravičeno ni mogel navesti). Nato inšpektor izda odločbo (v 30-ih dneh od prejema pripomb na zapisnik). Z odločbo se sklene postopek inšpekcijskega pregleda na prvi stopnji, kadar so v postopku ugotovljene nepravilnosti.

Vir: www.data.si

FURS svetuje: uredite si eVročanje

Ker si vsi davčni zavezanci, ki opravljajo dejavnost (pravne ter fizične osebe), še niso uredili eVročanja, je FURS pozval poslovno javnost zavezance, da si ta sistem vrocanja dokumentov uredijo. Hkrati so zavezance opozorili, da utegnejo nastopiti težave, če si tega še niso uredili. 

 

Med dokumenti, pri katerih poteka eVročanje FURS, so na primer opomini in inšpekcijske odločbe. Če zavezanec nima izpolnjenih pogojev za eVročanje, to ne pomeni, da mu dokumenti niso bili vročeni. V petnajstih dneh po tem, ko FURS v portal eDavki odloži osebno obvestilo zavezancu, se šteje, da je bila vročitev opravljena, ne glede na to, da zavezanec ne izpolnjuje pogojev za eVročanje.

Na zavezancih je torej, da na podlagi 85.a člena ZDavP-2 pridobijo registrirano veljavno kvalificirano digitalno potrdilo in določijo pooblaščenca za vročanje oziroma zunanjega pooblaščenca. Pri teh postopkih jim je na voljo FURS. Z omogočenjem eVročanja FURS je zavezancem omogočeno koriščenje pravic v okviru predpisanega roka oz. izpolnitev svoje zakonske obveznosti v predpisanem roku. Seznam dokumentov, ki jih eVročanje FURS vroča zavezancem, je vedno daljši!

 

Vir: www.dara.si

Kako bo potekalo plačevanje vseh prispevkov za socialno varnost preko enega e-računa?

Plačevanje vseh prispevkov za socialno varnost bo Finančna uprava RS v obliki e-računov prvič izdala že s 15. junijem. 

E-računi za plačevanje vseh prispevkov že v juniju

Z iztekom roka za predložitev obračunov prispevkov za socialno varnost v juniju, bo FURS že izdal prve e-račune. Zavezanci pa si lahko že pred tem časom uredijo postopek registracije na svojih bankah. E-računi bodo po FURS-ovi izdaji poslani bankam in zavezanec bo lahko dostopal do njih preko svoje spletne banke. Preko spletne banke bo zavezanec e-račun tudi potrdil in poravnal obveznosti. S prejetim plačilom na podlagi e-računa, se tako rednim plačnikom tudi poravnajo prispevki, navedeni na e-računu.

Nezadostno plačilo vseh obveznosti na e-računu, pomeni da se posamezna vrsta prispevka poravna v sorazmernem deležu glede na zneske, ki so določene v e-računu. V primeru starih ne-poravnanih obveznosti, se tudi s plačilom novejšega e-računa, najprej poravna starejše obveznosti.

Ostali roki glede plačil prispevkov se z uvedbo enotnega plačevanja vseh prispevkov za socialno varnost ne spreminjajo. Tako je še vedno potrebno potrditi predložene obračunane prispevke do 15. v mesecu za pretekli mesec in to preko e-Davkov. Do 20. V mesecu pa jih je potrebno tudi poravnati.

Vsi prispevki za socialno varnost, ki jih lahko tako podjetnik poravna hkrati, so tako:

• prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje,
• prispevki za zdravstveno zavarovanje,
• prispevki za starševsko varstvo,
• prispevki za primer brezposelnosti.

Ostaja možnost plačevanja vseh prispevkov za socialno varnost »po starem«

Zavezanec lahko kljub temu še vedno uporablja način plačila kot ga je uporabljal do sedaj- torej plačevanje z UPN obrazci, vsako obveznost posebej. Prednost plačevanja vseh prispevkov za socialno varnost preko enega e-računa pa je prav pri številu plačanih provizij bankam. Tako je novejši način plačevanja vsekakor bolj ekonomičen.

Vir: www.data.si

V obtoku nova bankovca za 100 in 200 EUR

Z 29.5.2019 sta v obtok prišla nova bankovca za 100 in 200 EUR. Oba sta opremljena z še boljšo zaščito pred ponarejanjem. Oba bankovca imata izboljšano smaragdno zeleno številko. Dosedanji evrski bankovci ostajajo zakonito plačilno sredstvo in se uporabljajo vzporedno z novimi bankovci. 

Nova bankovca sta široka kot bankovec za 50 EUR in imata izboljšane elemente za preverjanje pristnosti.

Po novem sta apoena za 100 in 200 EUR enako široka kot bankovec za 50 EUR, med tem ko dolžina ostaja enaka. Velikost je bolj prilagojena denarnicam in priročnejši za uporabo v različnih napravah.

Nova bankovca vključujeta tudi nov hologram s sateliti na vrhu srebrnega traku, na katerem je tudi lik Evrope, portret na poslikavi vaze, ki se nahaja v Louvru. Lik Evrope nakazuje na jasno povezavo z evropsko celino.

Poleg tega ostajajo varovalni elementi kot so: reliefni tisk, portretni vodni znak in portretno okence. Izboljšani so tudi s prostim očesom ne-vidni elementi, kot tudi strojno berljivi elementi. Robovi bankovcev vključujejo tudi reliefne oznake, ki se po apoenih razlikujejo.

S prenovo bankovcev za 100 in 200 EUR se zaključuje projekt »Serija Evropa«, ki od 2013 dalje vključuje prenovo bankovcev. S tem so bili že prenovljeni bankovci za 5,10,20 in 50 EUR. Z letom 2018 je bankovec za 500 EUR prenehal izdajati, a ta kljub temu ostaja zakonito plačilno sredstvo.

Povzeto po: www.data.si

Normiranec: DA ali NE?

Ko odpirate gospodarsko družbo ali s. p. je vredno razmisliti, ali si lahko začetek poslovne poti olajšate s priglasitvijo normiranih odhodkov. V tokratnem članku vam predstavljamo, kaj to pomeni in kakšne so prednosti in slabosti tovrstnega ugotavljanja davčne osnove. 

Za ugotavljanje davčne osnove z normiranimi odhodki se lahko odločite takoj ob ustanovitvi družbe ali s. p. ali pa ob oddaji letnega poročila za preteklo poslovno leto.

Normirani odhodki za podjetja

V praksi se t. i. normirancem upoštevajo 80 % normirani odhodki, tudi če so dejanski odhodki višji ali nižji. Pri družbah se preostalih 20 % prihodkov obravnava kot dobiček, ki se obdavči po 19 % davčni stopnji. Negativna plat normiranih odhodkov je, da skupaj z njimi ni mogoče upoštevati davčnih olajšav, na primer za osnovna sredstva, prav tako ni mogoče upoštevati preteklih davčnih izgub in prenosa neizkoriščenih olajšav iz prejšnjih let.

Družbe morajo za ugotavljanje prihodkov voditi poslovne knjige.

Zavezanci ugotovijo davčno osnovo tako, da od ustvarjenih prihodkov odštejejo normirane odhodke v višini 80 % ustvarjenih prihodkov, vendar ne več kot 40.000 evrov ali 80.000 evrov, če je bila v davčnem letu, za katero se ugotavlja davčna osnova pri zavezancu, v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev. Pri ugotavljanju davčne osnove se upoštevajo prihodki ob njihovem nastanku, in ne šele ob plačilu (po načelu nastanka poslovnih dogodkov).

Normirani odhodki za samostojne podjetnike

Samostojni podjetniki, ki svojo davčno osnovo ugotavljajo z upoštevanjem 80 % normiranih odhodkov, plačajo 20-odstotni davek. Pri tem gre za končno obdavčitev, zato se tako izračunani dobiček ne šteje v dohodnino. Podobno kot velja za družbe, velja tudi za samostojne podjetnike – ugotavljanja davčne osnove z normiranimi odhodki ni mogoče kombinirati z davčnimi olajšavami za dejavnost, splošnimi olajšavami in različnimi drugimi osebnimi davčnimi olajšavami. Davek pa mora samostojni podjetnik plačati tudi, če posluje z izgubo in ima torej več odhodkov kot prihodkov.

V nasprotju z družbami samostojnim podjetnikom normirancem ni treba voditi poslovnih knjig, temveč le evidence, kar pomeni enostavnejše in cenovno ugodnejše računovodstvo. 

Zasebniki in družbe, ki se odločijo za normirane stroške, morajo voditi vsaj dve evidenci: evidenco izdanih knjigovodskih listin in evidenco osnovnih sredstev, v primeru posebne zakonodaje na področju njihove dejavnosti pa so lahko obvezne še dodatne evidence. Če je normiranec hkrati zavezanec za DDV, pa mora voditi tudi evidence, ki jih zahteva zakonodaja v povezavi z DDV. Podrobni podatki, kaj vse morajo obsegati evidence in v kakšni obliki morajo biti, so navedeni v Pravilniku o poslovnih knjigah in drugih davčnih evidencah za fizične osebe, ki opravljajo dejavnost.

Za koga so torej smiselni normirani stroški?

Ugotavljanje davčne osnove je primerno za dejavnosti, kjer so dejanski stroški nizki oz. nižji od 80 % prihodkov. Kot dobiček se namreč obdavči le 20 % prihodkov, tudi če je razlika med odhodki in prihodki dejansko večja. Obenem pa se je treba zavedati, da se te davčne osnove ne da še dodatno zniževati s kakšnimi drugimi olajšavami. Ker ni treba beležiti odhodkov, je po drugi strani računovodstvo enostavnejše, za kar se porabi manj časa in denarja.

 

Povzeto po: www.merkatino.si

Koraki registracije mednarodne blagovne znamke

Do mednarodne registracije znamke lahko pridemo na več načinov. Zagotovo najbolj enostavno pa je postopek izpeljati preko madridskega sistema, kar poteka preko mednarodnega urada za intelektualno lastnino (WIPO). 

 

 
Največkrat je najbolj smiselno, da se prijavo za registracijo znamke najprej vloži za področje EU. Evropski urad za intelektualno lastnino (EUIPO) bo v tem primeru služil kot urad izvora, kar je nujno potrebno za izvedbo postopka na mednarodni ravni. Postopek za mednarodno registracijo znamke v izbranih državah se nato izpelje z vložitvijo ene prijave za vse izbrane države, preko madridskega sistema. Ta možnost je ponavadi cenovno najbolj ugodna in najbolj enostavna.

Pot do mednarodno registrirane znamke bi tako potekala po naslednjih korakih:

1. Vložitev prijave ali registracija blagovne znamke v EU

Prijavo za blagovno znamko je v tem primeru smiselno torej najprej vložiti na EUIPO. Znamka bo tako zaščitena v vseh članicah EU, tudi v Sloveniji. To pomeni, da za zaščito znamke na področju Slovenije ni potrebno izpeljati ločenega postopka pred slovenskim uradom za intelektualno lastnino. Na ta način prihranite tudi pri pristojbinah.

Postopek vlaganja prijave na EUIPO je poenostavljen, saj sistem omogoča možnost vložitve elektronske prijave. Pristojbine za en razred blaga in storitev znašajo 850 evrov, vsak naslednji razred pa se doplača.

2. Mednarodna registracija blagovne znamke po madridskem sistemu

Po vloženi prijavi ali po dokončni registraciji blagovne znamke pri uradu izvora, se lahko prične postopek mednarodne registracije. Ker je urad izvora v tem primeru EUIPO, se preko njihovega sistema vlaga tudi mednarodno prijavo. Prijavo se vloži elektronsko, pri čemer je med drugim v prijavi potrebno navesti države, v katerih želite registrirati znamko, in priložiti prevod seznama blaga in storitev, v enega od uradnih jezikov WIPO (angleščina, španščina, francoščina).

Pri vlaganju mednarodne prijave, oziroma po pozivu urada, je potrebno plačati tudi mednarodne pristojbine. Slednje so navedene v švicarskih frankih in jih je potrebno poravnati na račun WIPO. Pristojbine so odvisne od števila izbranih držav, od števila razredov blaga in storitev ter od tega ali je znamka v barvi ali črnobela. Mogoče jih je izračunati že vnaprej, preko WIPO kalkulatorja. Poleg pristojbin za registracijo, je pri vlaganju prijave potrebno poravnati tudi pristojbine za prepošiljanje prijave, v tem primeru na račun EUIPO, v vrednosti 300€.

Ko je prijava popolna, jo EUIPO posreduje na WIPO. Ta jo nato razpošlje neposredno uradom za intelektualno lastnino držav, ki so navedene na prijavi. Ko na prijavi izbran urad države prejme prijavo, ima 12, oziroma v določenih primerih 18 mesecev časa, da na WIPO sporoči ali bo blagovno znamko registriral.

Postopek do dokončno registrirane mednarodne blagovne znamke je torej precej dolg in zahteva kar nekaj potrpljenja, dokončna odločitev ali bo znamka mednarodno registrirana, pa pripada državam navedenim na mednarodni prijavi. V primeru da znamko registrirajo, ta velja 10 let, z možnostjo ponovnega podaljšanja.

 

Vir: www.mladipodjetnik.si