Ali je res vodja vedno za vse kriv?

Vam človeški kapital zadnje čase pogosteje odzvanja v glavi? 

Uspešno podjetje = vzorni človeški odnosi. Enačba je preprosta. 

Kaj pa, ko ni ravnovesja? Ali je prav, da vse poti vodijo do vodstva? 

 

 

Začnimo na vrhu, z glavo podjetja – direktorjem. 

Vodja naj bi imel avtoriteto, ker ima zaupanje celotne organizacije. Slika vizijo, ki je ljudem zanimiva. Gradi odnose in zaupanje. Njegove vrednote so vzor vsem. Skupaj z ekipo ustvarja produkte z okusom. Vlaga v izobraževanje zaposlenih, saj se zaveda, da bo podjetje z najnovejšimi metodami in pridobljenimi znanji konkuriralo drugim organizacijam. Zaposlenim preda odgovornost in jim pusti delati na njihov način. Ko nastane panika, s krivdo ne obmetava drugih, ampak sam prevzame odgovornost. Ni samo marljiv, ampak predvsem učinkovit. Odlični končni rezultati niso naključje. 

 

A obstajajo tudi vodje, ki si avtoriteto gradijo z ustrahovanjem. Tako brez vizije, pomen svojega dela pa pogosto vidijo samo v kupčkanju denarja. Namesto čustvene inteligence kažejo sovražne tendence. Zaposlujejo ljudi, ki imajo manj znanja kot sami, saj se bojijo za svoj prestol. Odgovornost prevzamejo samo, ko so rezultati pozitivni. Za vse drugo so krivi zaposleni. Spoštovanja nimajo. Z ljudmi ravnajo kot z roboti, v katere lahko brcaš, ko ti to ustreza.

 

Vodenje je kompleksnejše od primerjanja ključnih kazalnikov. A ne glede na vse smo v organizaciji vsi v istem šmornu, vodje in delavci. Zato je prav, da vsak najprej pomete pred svojim pragom.

 

Na začetku kariere imamo energijo za vse. Zapisovanje svojih ciljev, kratke noči, učenje novih veščin in potrpljenje s sodelavci je običajno stalnica v začetku kariere vsakega. A velikokrat prekmalu postane preživljanje časa v službah naporno. Naloge so vsak dan pretežke, plače pa prenizke. Pripadnost podjetju je že zdavnaj izpuhtela, a seznam pravic, ki vam pripadajo, ostaja obsežen. Postopoma lahko pride celo do tega, da se službeni čas izkorišča za osebne opravke, klepete, kavice in podobno. A vendar plače ne padajo z neba. Bonusi še manj. In nezadovoljstvo se veča. Začaran krog.

 

Človeški kapital smo vsi. Izjemni, učinkoviti in vzorni ali pa toksični, arogantni in zajedljivi. Vodje in delavci. Ženske in moški. Niso vedno zaposleni krivi. In ni vedno vodstvo tisto, ki smrdi. Trajna odgovornost je naša osebna naloga. Sami postavljamo meje in izbiramo okolje, v katerem bomo preživeli svoje kratko življenje. Sami izbiramo način, kako ga bomo preživeli.

Vir: www.svetkapitala.si