Delovni čas: Delavec ne sme delati več kot 56 ur na teden

Delovni čas je v osnovi čas prisotnosti delavca na delovnem mestu oziroma v podjetju. Le v idealnem primeru je to v celoti tudi čas, ko delavec resnično dela.

Kako je po Zakonu o delovnih razmerjih urejen delovni čas?

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) določa, da polni delovni čas ne sme biti daljši od 40 ur na teden. Z zakonom oziroma kolektivno pogodbo je lahko določen krajši delovni čas, vendar ne manj od 36 ur na teden. 

Izjema so delovna mesta, pri katerih obstajajo večje nevarnosti za poškodbe ali zdravstvene okvare. Na takšnih delovnih mestih lahko polni delovni čas traja manj kot 36 ur tedensko.

Kljub temu pa je delavec dolžan na zahtevo delodajalca opravljati delo preko polnega delovnega časa. Gre za t.i. nadurno delo, ki ga zakon dovoljuje v posebnih primerih in ga tudi časovno omejuje.

ZDR-1 pa dopušča tudi možnost za dopolnilno delo. To pomeni, da kljub temu, da delavec pri enem delodajalcu že dela 40 ur na teden oziroma ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas, lahko izjemoma sklene pogodbo o zaposlitvi še za dodatnih osem ur na teden z drugim delodajalcem.

Določilo o delovnem času je sicer obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi. 

Odmor med delovnim časom

Delavec, ki dela polni delovni čas, je upravičen do 30 minutnega odmora na dan. Odmor se lahko določi šele po eni uri dela in najkasneje eno uro pred koncem delovnega časa. V primeru neenakomerne razporeditve ali začasne prerazporeditve delovnega časa, se dolžina odmora določi sorazmerno dolžini dnevnega delovnega časa.

V primeru, da delavec dela krajši delovni čas, vendar najmanj štiri ure na dan, ima pravico do odmora med dnevnim delovnim časom v sorazmerju s časom, prebitim na delu. Če na primer dela štiri ure dnevno, ima pravico do petnajstminutnega odmora. Če dela manj kot štiri ure dnevno, mu odmor ne pripada.

Prav tako ima delavec v dnevu pravico do počitka (prosti čas), ki mora nepretrgoma trajati najmanj 12 ur. Poleg omenjenega dnevnega počitka (12 ur) pa ima v obdobju sedmih zaporednih dni pravico vsaj do 24 urnega nepretrganega počitka. 

Ali je dopustno delati več kot 8 ur na dan?

Delovni čas delavcev pri določenem delodajalcu je lahko razporejen enakomerno, zaradi narave ali organizacije dela ali potreb uporabnikov pa tudi neenakomerno. V obeh primerih ZDR-1 določa nekatere omejitve. 

Enakomerna razporeditev delovnega časa 

 
Običajno je delovni čas razporejen enakomerno, praviloma na pet dni tedensko po osem ur dnevno. Tudi razporeditev na štiri dni tedensko po deset ur sodi med enakomerno razporeditev dela. ZDR-1 namreč določa, da enakomerna razporeditev polnega delovnega časa ne more biti razporejena na manj kot štiri dni v tednu. Hkrati pa je določena omejitev, da lahko delovni dan traja največ deset ur. Delovni čas (ki znaša na primer 40 ur) torej ne more biti razporejen na tri dni v tednu po dvanajst ur dnevno. 

Neenakomerna razporeditev delovnega časa

V primeru neenakomerne razporeditve delovnega časa delavec določeno časovno obdobje dela več kot polni delovni čas – a ne več kot 56 ur na teden -, drugo obdobje pa manj kot polni delovni čas. Pri tem mora v obdobju šestih mesecev (oziroma dvanajstih mesecev, če je tako določeno s kolektivno pogodbo dejavnosti) povprečna delovna obveznost delavcev znašati polni delovni čas.

V primeru neenakomerne razporeditve delovnega časa je dnevna delovna obveznost delavca lahko največ 13 ur, saj mora delodajalec upoštevati pravico do dnevnega počitka, ki v primeru neenakomerne razporeditve delovnega časa znaša 11 ur.

Podjetnik mora za svoje zaposlene delovni čas in njegovo razporeditev določiti v njihovih pogodbah o zaposlitvi. Njihova obvezna sestavina sta med drugim:

• določilo ali gre za pogodbo o zaposlitvi s polnim ali krajšim delovnim časom;
• določilo o dnevnem ali tedenskem delovnem času in razporeditvi delovnega časa.

Če tega pogodba o zaposlitvi ne vsebuje, delodajalec delavcu delovnega časa ne more veljavno neenakomerno prerazporediti. Prav tako je delodajalec dolžan razpored delovnega časa, če je ta razporejen neenakomerno, določiti pred začetkom koledarskega oziroma poslovnega leta.

VIR: www.data.si

Samostojni podjetnik in odvisno delovno razmerje

V Sloveniji je vse več primerov, ko fizična oseba registrira status samostojnega podjetnika (s.p.), čeprav ima namen delo opravljati le za enega naročnika, v odvisnem razmerju.
 
Ta pojav je z vidika delovnopravne zakonodaje sporen. V današnjih gospodarskih razmerah gre sicer za pogost način prikritega zaposlovanja, s katerim delodajalci poskušajo racionalizirati poslovanje svojih podjetij. 

Neodvisno in odvisno pogodbeno razmerje

V odvisno pogodbeno razmerje po Zakonu o dohodnini spadata delovno razmerje in vsako drugo pogodbeno razmerje, ki kaže na odvisno pogodbeno razmerje med delodajalcem in fizično osebo. Gre za primere, ko: 

• delodajalec nadzira delo in daje navodila ter usmeritve,
• je način opravljanja dela ali storitev podoben kot pri delovnih razmerjih,
• je plačilo za opravljeno delo urejeno podobno kot pri delovnih razmerjih,
• zagotavljanje sredstev in pogojev za opravljanje dela ali storitev poteka na način, da je fizična oseba v odvisnem položaju,
• so druge pravice ter odgovornosti fizične osebe in delodajalca urejene tako, kot je to običajno v delovnih razmerjih.
  

Ali bo oseba opravljala delo prek delovnega ali drugega pogodbenega razmerja, je tako z vidika delodajalca kot tudi z vidika delavca pomembno glede vprašanja obdavčitve prejemka za delo. Plača je namreč obdavčena bistveno drugače kot ostali dohodki od dela. Delodajalci zato za izvajanje storitev, ki bi jih lahko opravljale osebe v delovnem razmerju, pogosto najemajo samostojne podjetnike. 

Samostojni podjetnik dejavnost opravlja samostojno, neodvisno, za svoj račun in v svojo korist

Status samostojnega podjetnika po svoji naravi predstavlja neodvisno ekonomsko razmerje. Dejavnosti s.p. opravlja fizična oseba, ki se z vpisom v poslovni register odloči izvajati samostojno pridobitno dejavnost na trgu za svoje naročnike (stranke). Delo za naročnika storitve opravlja za svoj račun, v svojo korist in na svojo odgovornost ter riziko.

Z naročnikom storitve v tem primeru ni v tesnem in odvisnem razmerju. Na vprašanje, ali je v praksi res tako, je možno odgovoriti šele po obravnavi vseh okoliščin razmerja med njima – pogodbe, plačevanja davkov in prispevkov ter dejanskih okoliščin primera. 

Prikrito zaposlene osebe

Problematični in nezakoniti so primeri, ko samostojni podjetnik delo opravlja v odvisnem razmerju, pretežno le za enega naročnika in njegove stranke, pri tem pa med naročnikom in izvajalcem storitve dejansko obstajajo elementi delovnega razmerja. 

Za takšne primere gre, ko samostojni podjetnik delo opravlja v prostorih podjetja, v delovnem času, ki velja za ostale zaposlene, po navodilih in pod nadzorom odgovorne osebe podjetja ter uporablja delovno opremo podjetja (računalnik, avto, delovne pripomočke). Za uporabo teh sredstev ne plačuje najemnine. Takrat mu je praviloma tudi prepovedano zunanje opravljanje dejavnosti, s katero se podjetje ukvarja. To dejavnost sme opravljati le za račun in v imenu podjetja. Storitve mora izvajati sam in jih ponujati strankam po ceniku, ki ga postavi podjetje. Plačan je po učinku, enkrat mesečno, dohodek od naročnika pa zanj predstavlja glavni vir dohodka.

Samostojni podjetnik je v takšnih primerih v razmerju do svojega naročnika v očitno odvisnem razmerju. Formalnopravna ureditev razmerja, v katerem fizična oseba za delodajalca opravlja delo v statusu s.p., če gre v njunem razmerju dejansko za odvisno pogodbeno razmerje, ni zakonita.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če dejansko obstajajo elementi delovnega razmerja. Delodajalec bi moral s fizično osebo, ki zanj opravlja takšno delo v takšnih pogojih, skleniti pogodbo o zaposlitvi.

Delavec ima v takem primeru pravico do priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja, ki mu kot samostojnemu podjetniku ne bi bile priznane (dopust, regres, odpravnina itd.). Prekvalifikacijo razmerja v delovno lahko doseže tudi s tožbo pred delovnim sodiščem. 

Ekonomsko odvisne osebe kot posebnost

Od nezakonitih primerov samozaposlenih oseb v odvisnem razmerju pa je treba ločiti ekonomsko odvisne osebe, ki jih ZDR določa kot posebnost. Zakon predvideva vrsto opravljanja dela z elementi delovnega razmerja, v okviru katere prekvalifikacija v delovno razmerje ni zahtevana.

Gre za ekonomsko odvisne osebe, ki jih ZDR opredeljuje kot samozaposlene osebe s.p., ki na podlagi pogodbe civilnega prava, osebno, za plačilo, samostojno in dlje časa opravljajo delo za drugo podjetje v okoliščinah ekonomske odvisnosti. Pri tem ne zaposlujejo drugih delavcev in najmanj 80 % letnih dohodkov pridobijo od istega naročnika. 

ZDR za takšne osebe predvideva omejeno delovno pravno varstvo in navaja, katere določbe, ki se nanašajo na varstvo delavcev v delovnem razmerju, se uporabljajo tudi za ekonomsko odvisne osebe.

Pridobitev statusa ekonomsko odvisne osebe kljub temu ni avtomatična. Oseba mora najprej dokazati, da je upravičena do pravic, ki jih ekonomsko odvisnim osebam nudi zakon. Po zaključku koledarskega ali poslovnega leta mora naročnika obvestiti o pogojih, pod katerimi deluje, in mu posredovati vso dokumentacijo in dokazila, s pomočjo katerih je možna presoja ekonomske odvisnosti. 

Potrebna je presoja vsakega primera posebej

Osebe, ki izpolnjujejo pogoje za ekonomsko odvisne osebe po ZDR, ne izpolnjujejo meril za osebno odvisnost od delodajalca. Svoje delo namreč opravljajo neodvisno od naročnika. Štejejo za samozaposlene osebe, ki niso delavci v delovnem razmerju. Zato jih je treba ločiti od navidezno samozaposlenih samostojnih podjetnikov (prikritih delavcev) oziroma od oseb, ki svoje delo opravljajo v razmerju, ki ima sestavine delovnega razmerja.

VIR: mladipodjetnik.si

Stvarna napaka brez računa

Stvarna napaka se lahko uveljavlja tudi brez računa, če potrošnik dokaže, kdaj in kje je izdelek kupil. Čeprav večinoma trgovci pri uveljavljanju stvarne napake na izdelku zahtevajo račun, tega zakonodaja ne predvideva.

Stvarna napaka do dve leti s pomočjo drugih dokazil

Potrošniki lahko izdelek, katerega uporabo ovira stvarna napaka, še dve leti od nakupa vrnejo prodajalcu. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je tako ravno nedavno opozorilo, da potrošniki slabo poznajo institut uveljavljanja stvarne napake. Navedli so, da gre za stvarno napako takrat, ko “izdelek nima lastnosti, ki so potrebne za njegovo normalno rabo ali pa posebno rabo, za katero je bil kupljen ali če nima lastnostni in odlik, ki so bile dogovorjene, imajo potrošniki pravice, ki jih lahko uveljavljajo 2 leti od nakupa”. 

Na Tržnem inšpektoratu RS so dodatno pojasnili, da za uveljavljanje zahtevkov iz naslova stvarne napake Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) nikjer kot pogoj izrecno ne zahteva predložitve računa: “Vendar pa mora potrošnik kljub temu izkazati, da je izdelek kupil pri točno določenem prodajalcu in kdaj je bil izdelek kupljen (datum nakupa), saj je odgovornost prodajalca za stvarne napake omejena na dve leti od dneva nakupa.”

Kot dokazilo, dodajajo, lahko služi tudi dvojnik potrdila o plačilu s kartico, bančni izpisek ipd. Vseeno se strinjajo, da bo izdelek najlažje reklamirati, če bo potrošnik razpolagal z računom.

Zahtevke iz naslova stvarne napake lahko potrošnik uveljavlja pri prodajalcu. Načeloma mora tudi v primeru trgovskih verig napako uveljavljati točno v tisti trgovini, v kateri je izdelek kupil. Če ima trgovsko podjetje poslovalnice v različnih krajih, pa lahko samoiniciativno potrošnikom omogoči, da izdelke reklamirajo tudi v drugih poslovalnicah. “Ni pa to nujno,” še dodajajo na Tirsu.

Vseeno ni odveč opozorilo, da se lahko stvarna napaka načeloma uveljavlja pri vseh izdelkih, vseeno pa se neznatna napaka ne upošteva.

Potrošnik se sicer lahko v garancijskem roku sam odloči, ali bo uveljavljal stvarno napako ali garancijo. V vsakem primeru pa mora biti pozoren na roke, do kdaj lahko blago reklamira.

VIR: data.si

Nagradne igre: Kako jih organizirati, da so v skladu z zakonom in imajo dober efekt?

Pregovor pravi, da z zlatom natovorjen osel preskoči vsak zid. Metaforično seveda, v resnici bi potencialni dobitniki zlata ne čakali na nepredvidljiv skok, ampak bi na stežaj odprli vrata, izkopali rov pod obzidjem ali ga celo porušili, saj zlato je vendar zlato….

No, v marketinški govorici pa to pomeni, da so darila (oziroma v nagradne igre zapakirana darila ) tisto promocijsko-komunikacijsko orodje, ki: 

• odpirajo vrata
• odpirajo srca (tudi kupcev)
• krepijo lojalnost blagovni znamki
• večajo prepoznavnost znamke
• krepijo bazo kontaktov potencialnih kupcev
• celo neposredno pospešujejo in povečujejo prodajo.

Za nagradno igro gre, ko je za nagrado (za razliko od iger na srečo) potrebno določeno znanje, spretnost ali naključje.

Nagradna igra mora imeti javno dostopen pravilnik o organiziranju iste in pogojih sodelovanja.

Nagradne igre lahko pritegnejo veliko večjo množico potencialnih ali dosedanjih kupcev, kot bi jih, če bi preprosto razpisali akcijske popuste (na primer 15% na vsak naslednji kos pohištva, ki ga kupi dosedanji ali novi kupec, ali 10% popust na vse nakupe v nekem mesecu).

Če bi razpisali nagradno igro, da ob nakupu kateregakoli kosa pohištva vrednosti nad 100€ sodelujete v nagradnem žrebanju, ki je javno in se dogaja vsak teden, pri čemer je prva nagrada bon za nakup pohištva v vrednosti 5000€, druga v vrednosti 2000€ in tretja v vrednosti 1000€, potem bi verjetno z dodatno oglaševalsko podporo pridobili veliko večji interes, kot bi ga sicer z malenkostnimi nagradami ali sezonskim znižanjem.

Prav tako bi bilo bolj odmevno, če bi izžrebane zveste kupce (morda bi sodelovali tudi v preizkušnjah, preverjanju znanja, itd.) nagradili s počitnicami na Ibizi za dva, vikendom v Rimu in skokom s padalom v tandemu. Tudi tu bi potrebovali močno komunikacijsko podporo, ki bi prinesla pravi doseg informaciji o nagradni igri.

Seveda pa so tudi skromnejše nagrade lahko zanimive in uspešno dvignejo zanimanje potencialnih kupcev. Taki so na primer enostavni kvizi, kjer vsi poznajo odgovore, pa nato tudi skoraj vsi ali veliko njih dobi nagrade v obliki bona za popust pri nakupu izdelkov oglaševalca, nekje v rangu do 100€. Tak način je dokaj poceni za ponudnika, saj praviloma kupec še doplača za izbrani produkt, pa tudi če ne, ponudnik žrtvuje le materialne stroške produkta, ne pa vloženega dodatnega dela in zaslužka. Celo pri DDV bi lahko prihranil.

Dober spill-over efekt nagradnih iger je tudi povečevanje baze uporabnikov za CRM in tako ustvarjanje priložnosti za nadaljnje komuniciranje. 

Kaj pa se zgodi z davkom? Katerim? Z dohodnino. Kaj pravi zakon?

Po 3. točki tretjega odstavka 105. Zakona o dohodnini je dobitek obdavčen kadar njegova vrednost presega 42 eurov. Če je, se akontacija dohodnine v skladu z določbo prvega odstavka 131. in prvega odstavka 108. člena izračuna in plača po stopnji 25% od vrednosti dobitka.

Po 2. odstavku 126. člena ZDoh-2 in 3. odstavkom 58. in 59. člena Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2, je plačilo za davčnega zavezanca dolžan opraviti plačnik davka (= podeljevalec nagrade) na podlagi davčnega obračuna z davčnim odtegljajem.

Akontacijo dohodnine od dobitka tako plača podeljevalec nagrade, torej podjetje, medtem, ko se višina nagrade in akontacija dohodnine dobitniku vštevata v letno odmero dohodnine.

Če je znesek izračunane dohodnine nižji od 20€, velja oprostitev plačila, vendar je se vrednost dobitka všteje v letno davčno osnovo, na podlagi katere se izračuna dohodnina.

Podeljevalec se ne more izogniti plačilu akontacije dohodnine za dobitnika, četudi bi morda zmotno navedel v pogojih nagradne igre, da naj plača akontacijo prejemnik nagrade na TRR podeljevalca pred prevzemom nagrade. Če bi to podeljevalec vseeno zahteval, gre za razmerje med njim in dobitnikom po določilih obligacijskih razmerij in ne kot akontacijo dohodnine. Zadeva s plačilom akontacije dohodnine je lahko za podeljevalca finančno pereča, če gre za nagrade večje vrednosti ali organizacijsko, če gre za nekaj manjše, pa zato številne nagrade.

Nagrada se ne sme podeliti, če od nagrajenca – rezidenta R Slovenije – ne pridobite osebnih podatkov, še posebno številke TRR in davčne številke, kar je pogoj za poročanje FURS.

Nagradne igre so promocijska potreba podjetja in se davčno lahko prikazujejo kot strošek »reklame« in je v celoti davčno priznan. 

 

Kadar je davčni odtegljaj pod vrednostjo 20€, se ta ne plača, podeljevalec mora kljub temu poročati na obrazcu REK-2.

Nekaj primerov

Za nagrade oz. dobitke, vrednosti pod 42,00 € z vključenim DDV, podeljevalec ne odmeri, ne odtegne in ne plača akontacije dohodnine, pa tudi FURS-u ni potrebno sporočati podatkov na obrazcu REK-2, prejemnik pa akontacijo poravna pri letni napovedi dohodnine.Tak bi bil lahko bon za nakup čevljev v višini 30 € ali vstopnice na koncert v vrednosti 17 €.

Za manjše vrednosti nagrad od 42 € poročanje FURS-u ni potrebno.

Ob praktičnih nagradah v vrednosti ABC, je potrebno vrednost nagrade najprej pomnožiti s koeficientom 1,3333, nato pa izračunati odtegljaj v višini 25% (ABC x 1,3333 x 0,25) ; pri denarnih nagradah gre odtegljaj neposredno od osnove.

VIR: https://novipodjetnik.si

Za Furs je bilo 2017 dobro leto

Za Finančno upravo RS je dobro leto, saj so po prvih znanih podatkih v letu 2017 pobrali za skoraj milijardo – natančno 920 milijonov – evrov več denarja za vse blagajne javnega financiranja kot leto prej. V letu 2017 so tako skupaj pobrali za 15.530 milijonov evrov vseh davščin. To je za 6,3 odstotkov več kot v letu 2016. Dokončni podatki bodo sicer znani v začetku februarja letos. 

 

Dobro leto na vseh koncih

Iz Fursa poročajo, da so bili v letu 2017 prihodki na vseh vrednostno pomembnejših vrstah dajatev višji kot v letu 2016.

Prispevki za socialno varnost (za zagotavljanje pravic iz pokojninskega in invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja) so narasli za 6,5 odstotka oziroma 300 milijonov evrov. Predvsem v blagajni ZPIZ in ZZZS je bilo tako skupaj vplačanih 6 milijard evrov.

Davki na dohodek in dobiček so narasli za kar 11 odstotkov. “Med njimi zaradi obsega in rasti posebej izstopata davek na dohodek od pravnih oseb z 167 milijoni evrov več vplačil oziroma s 27,8 odstotno rastjo,” pravijo na Fursu. Za 5,7 odstotka več kot leto prej so pobrali tudi dohodnine (118 milijonov evrov več).

Velik porast so zabeležili tudi pri domačih davkih na blago in storitve. Pobrali so za 6,8 odstotka več DDV in 2,2 odstotka več trošarin.

Izboljšanje kulture plačevanja davkov in prispevkov 

“Finančna uprava RS zadnja leta ugotavlja velik porast deleža prostovoljnega izpolnjevanja obveznosti tako pri predlaganju obračunov in prijavljanju obdavčljivih prihodkov kot pri plačevanju,” izpostavljajo na Fursu. Dodajajo, da se delež prostovoljno plačanih dajatev povečuje bolj kot je letni prirast plačanih prihodkov.

Prostovoljno plačanih obveznosti v letu 2017 je bilo kar 95 odstotkov! Izboljšanje na tem področju pripisujejo tako gospodarski rasti kot tudi prizadevanjem Fursa. Sem štejejo izboljšanje storitev za davkoplačevalce, povečanje avtomatične izmenjave podatkov, ukrepov izterjave in sistematičnih ter ciljnih nadzorov.

Konec minulega leta je bilo tako pod drobnogledom obračunavanje prispevkov za zaposlene delavce ter oddajanje REK obrazcev.

 

VIR: www.data.si

Zakaj milenijski podjetnik ne bo čakal pred bančnim okencem

Ko ti kriza vzame možnost hitre rasti, si pripravljen tvegati. Zato si kar dve tretjini milenijcev, čeprav imajo izmed vseh generacij najvišjo izbobrazbo, želi začeti svoj posel. 

Milenijska generacija je po mnenju številnih strokovnjakov, ki se ukvarjajo z vprašanji moderne družbe, prava podjetniška generacija. To nakazuje tudi raziskava univerze Bentley University, katere rezultati so pokazali, da si skoraj dve tretjini vprašanih milenijcev želita začeti svoj posel. Milenijci so namreč mnenja, da bodo za dosego uspeha v karieri morali biti veliko bolj spretni, samostojni in podjetniški, kot so bile prejšnje generacije. V navedeni raziskavi je le 13 odstotkov vprašanih milenijcev odgovorilo, da si želijo kariero v velikem podjetju in večletnega napredovanja do vodilnih položajev. Milenijska generacija si želi začrtati svojo pot, ker meni, da tradicionalne oblike zaposlovanja in napredovanja ter gradnje kariere niso več učinkovite in ne vodijo dovolj hitro do želenega cilja.

Najvišja izobrazba z najslabšimi možnostmi krepi podjetnost

Med milenijce se uvrščajo vsi, ki so rojeni med letoma 1980 in 2000. Izmed vseh generacij imajo najvišjo stopnjo izobrazbe, vendar jih veliko zaradi finančne in gospodarske krize, ki je pustošila zadnjih deset let, nima zaposlitve oziroma opravljajo delo, za katero se niso primarno izobraževali. Ta generacija ima namreč najnižjo povprečno plačo in najvišjo stopnjo brezposelnosti. Težke razmere na trgu dela v času krize so povzročile, da si ne želijo običajne kariere in napredovanja, kjer bi jih ob morebitni novi krizi iz podjetja lahko hitro odpustili, ampak si želijo samostojne podjetniške poti. Poleg tega jih tudi ni strah poraza, saj nimajo kaj izgubiti. Raziskava univerze Bentley je pokazala, da so izmed vseh generacij najbolj pripravljeni začeti svoj posel, kljub možnostim za neuspeh. Po njihovem mišljenju je bolje poskusiti in ustanoviti svoje podjetje, četudi čez dve leti propade, saj se v tem času naučijo veliko več, kot bi se v dvajsetih letih sedenja za pisarniško mizo neke multinacionalke.

Po začetni kapital na banko ali pa na Kickstarter

Vse več milenijcev se tako odloča za samostojno poslovno pot in ustanavljajo svoja podjetja. Njihove želje in potrebe pa se razlikujejo od podjetnikov prejšnjih generacij. Milenijec ne bo stal v vrsti pred bančnim okencem s položnico v roki, ampak bo poiskal novo in učinkovitejšo obliko plačevanja. Novopečeni milenijski podjetnik ne bo iskal kapitala za zagon start-upa le na banki v obliki posojila, ampak bo raziskal tudi druge možnosti, kot je množično financiranje ali financiranje, ki ga ponujajo tehnološki velikani, ki se trudijo vstopiti v svet bančništva.

Spletni platformi za množično financiranje Kickstarter ali Indiegogo novim podjetnikom ponujata moderen način zbiranja kapitala za ustanovitev podjetja in zagon proizvodnje. Milenijski podjetniki so napisali že številne uspešne podjetniške zgodbe, ki jih je omogočil kapital, zbran prek platform za množično financiranje. Pri množičnem financiranju posameznik poslovno idejo predstavi v predstavitvenem videu, ki si ga ogledajo potencialni kupci izdelka. Če jim je ta všeč in ga hočejo imeti, ga lahko kupijo takoj po nižji ceni od prihodnje tržne, vendar morajo počakati, dokler izdelki niso končani. S tem podjetnika kreditirajo, da lahko zažene proizvodnjo, obenem pa mu spletna platforma za množično financiranje služi tudi kot marketinško orodje.

Novodobni podjetniki zagonska sredstva zbirajo tudi s pomočjo kriptovalut in njihove vse večje popularnosti. Nova tehnologija blockchain omogoča priložnost za številne poslovne ideje, ki se lahko financirajo in uresničijo tudi z ICO (prva izdaja kriptožetonov). To je seveda popolnoma nova oblika zbiranja začetnih sredstev, ki predstavlja tudi veliko tveganje.

Tehnovelikani navkljub financiranju start-upov nikoli ne bodo banke

V svet bančništva pa vstopajo tudi tehnološki velikani, kot sta Amazon in Google. Prvi s storitvijo Amazon Lending ponuja prodajalcem na njihovi spletni strani poslovna posojila za nadaljnji razvoj njihovih podjetij. Google pa je ustanovil družbo Google Ventures, ki je investirala v že več kot 300 start-upov na področju zdravstva, umetne inteligence, kmetijstva, robotike, transporta, kibernetične varnosti in drugo. Novim podjetjem poleg začetnega kapitala omogočijo dostop in pomoč strokovnjakov od inženirjev, oblikovalcev, znanstvenikov in tržnikov.

Nova generacija prinaša sveže izzive

Ob prihodu vedno novih milenijskih podjetnikov se banke srečujejo z novimi izzivi, kako prepoznati njihove želje in zadostiti njihove potrebe. Poleg tega pa nove digitalne možnosti financiranja konkurirajo tradicionalnim bančnim storitvam. Tradicionalne banke se morajo tako prilagoditi in se digitalizirati ter svoje storitve prilagoditi tudi milenijcem. Nekatere banke so se odločile že za popolno digitalizacijo in celo nimajo več poslovalnic. Večina bank ponuja tudi že digitalno bančno poslovanje, kjer mobilne banke že zamenjujejo spletne banke. Banke tako že povečujejo naložbe v digitalizacijo bančnih poti, s katerimi bodo tudi v prihodnosti lahko zadostile željam novih generacij.

VIR: https://pro.finance.si

Delo na črno: Kakšne globe grozijo kršiteljem?

Delo na črno predstavlja problem, ki ga zakonodajalec in pristojni organi neuspešno poskušajo zajeziti že leta. Pri tem računajo, da bodo potencialne kršitelje od prekrškov odvračale tudi vrtoglavo visoke globe.

Posamezniki in podjetja, ki želijo opravljati določeno dejavnost, morajo to prej vpisati v register AJPES. O tem, da bo oseba ali podjetje s to dejavnostjo pridobivala prihodke, pa je za davčne namene treba obvestiti tudi FURS.

V primeru, da pravna oseba ali samostojni podjetnik opravlja dejavnost, ki ni vpisana ali priglašena, kot to določa Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1), gre za delo na črno.

Delo in zaposlovanje na črno vsaj posredno vplivata na vse ljudi. Takšne osebe ne prispevajo v državno blagajno, iz katere se financirajo socialne in druge storitve v javnem interesu (šolstvo, zdravstvo, porodniške odsotnosti itd.). Posledično morajo osebe, ki svojo dejavnost opravljajo zakonito, v blagajno prispevati toliko več, da se ohranjajo temelji socialne države.

Inšpekcijski nadzor nad dejavnostmi, ki jih opravljajo posamezniki, vrši FURS. Za nadzor nad registriranimi subjekti pa sta pristojna tržni inšpektorat in inšpektorat za infrastrukturo.

Če inšpektor ugotovi delo na črno, zavezancu o tem izda odločbo. Z njo kršitelju prepove nadaljnje opravljanje dela in mu hkrati tudi izreče globo.

Kaj spada pod delo na črno?

ZPDZC-1 našteva, kdaj opravljanje dela ni v skladu z zakonom in je kot tako obravnavano kot delo na črno. Za kršitve gre v primerih, ko:

• pravna oseba ali samozaposlena opravlja dejavnost, ki ni določena v ustanovitvenem aktu, ali pa nima zakonsko predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dejavnosti iz ustanovitvenega akta;
• pravna oseba, tuj pravni subjekt ali samozaposlena oseba opravlja dejavnost kljub prepovedi opravljanja dejavnosti;
• tuj pravni subjekt opravlja dejavnost v RS brez registrirane podružnice ali predpisanega dovoljenja;
• pravni subjekt s sedežem v državi članici EU ne opravlja dejavnosti storitev v skladu z zakonom, ki ureja storitve na notranjem trgu;
• posameznik opravlja dejavnost in pri tem ni vpisan v evidence ali nima po zakonu priglašenega dela.

Zakon prepoveduje tudi omogočanje dela na črno. Med takšne primere spadajo dejanja, s katerimi delodajalec ali posameznik omogoči opravljanje dela na črno eni ali več osebam, za katere ve, da opravljajo delo na črno.

Za primer omogočanja dela na črno gre tudi v primeru, ko delodajalec ali posameznik sklene pogodbo o opravljanju dela z drugo pravno osebo, tujim pravnim subjektom, samozaposleno osebo ali posameznikom, za katere ve, da opravljajo delo na črno.

Prepovedano je tudi zaposlovanje na črno

Poleg opravljanja in omogočanja dela na črno zakon prepoveduje tudi zaposlovanje na črno. Do takšne kršitve pride, ko podjetje izpolnjuje zakonske pogoje za opravljanje dejavnosti, vendar pa delodajalec:

• delo omogoči posamezniku, s katerim ni sklenil pogodbe o zaposlitvi ali ustrezne pogodbe civilnega prava, na podlagi katere se lahko opravlja delo, in ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja. Isto velja za primere, ko delodajalec v času trajanja delovnega razmerja delavca iz takšnih zavarovanj odjavi;
• z upokojencem v skladu z zakonom ni sklenil pogodbe o opravljanju začasnega ali občasnega dela;
• omogoči delo dijaku ali študentu brez ustrezne napotnice;
• zaposli tujca ali osebo brez državljanstva v nasprotju s predpisi o zaposlovanju tujcev;
• nezakonito zaposli državljana tretje države.

Globe za kršitelje prepovedi dela na črno

 
V primeru, da določbe o prepovedi dela na črno krši pravna oseba, tuja pravna oseba ali samozaposlena oseba, se zagrožena globa giblje med 2.000 in 26.000 evri. Za odgovorno osebo pravne osebe, samozaposlene osebe ali tujega pravnega subjekta se globa za isti prekršek začne pri 520 in konča pri 2.600 evrih. Posameznika, ki opravlja neregistrirano dejavnost, pa bo tak prekršek stal od 1.000 do 7.000 evrov kazni.

Globe za omogočanje dela na črno

Delodajalec (ki ni posameznik) bo v primeru omogočanja dela na črno osebam, za katere ve, da opravljajo takšno delo, ali v primeru sklenitve pogodbe glede opravljanja dela z drugo pravno osebo, tujim pravnim subjektom, samozaposleno osebo ali posameznikom, za katere ve, da opravljajo delo na črno, plačal globo v višini od 2.600 do 15.600 evrov. Za isti prekršek se kaznuje tudi odgovorna oseba delodajalca, in sicer z globo v višini od 420 do 1.600 evrov. Posameznik pa bo za isti prekršek plačal od 1.000 do 5.000 evrov kazni.

Globe za kršitev prepovedi zaposlovanja na črno

Delodajalcu (ki ni posameznik) in krši prepoved zaposlovanja na črno, grozi globa v višini od 5.000 do 26.000 evrov. Odgovorna oseba delodajalca bo poleg tega plačala še dodatnih 500 do 2.500 evrov.

Prav tako bo od 500 do 2.500 evrov kazni plačal posameznik, ki mu je delodajalec omogočil delo brez sklenjene ustrezne pogodbe. Posameznika, ki bi v svojem imenu in za svoj račun zaposlil drugega posameznika, da zanj opravlja delo na črno, pa bo doletela globa v razponu od 1.000 do 5.000 evrov.

VIR:https://mladipodjetnik.si