Samostojni podjetnik je prejel precej visok mesečni račun za telekomunikacijske storitve – skoraj v višini 250 evrov. Kot, da bi vsak dan klical v Ameriko. Ni imel pojma, zakaj je račun tako visok.
No, račun je čez dobra dva tedna reklamiral in v reklamaciji pripisal, da želi tudi njegovo specifikacijo. To pa mu ni kaj dosti pomagalo, saj je s strani telekomunikacijskega operaterja že kmalu zatem prejel izvršilni predlog za izterjavo dolžnega zneska. Kmalu so mu poslovni račun blokirali za dolžno vsoto, seveda povečano za stroške izvršbe. Na predlog za izvršbo je vložil ugovor in v njem zapisal, da je račun reklamiral, a je telekomunikacijsko podjetje v odgovoru na ugovor zapisalo, da je to dejstvo zanj nepomembno, saj je podjetnik račun reklamiral prepozno in, da zato njegove reklamacije ne morejo upoštevati. Sodišče je dalo upniku prav
Presenetljivo? Niti ne. Zakon o elektronskih komunikacijah namreč jasno določa, da je potrebno ugovor na izdani račun za opravljene telekomunikacijske storitve vložiti v roku petnajstih dni od prejema računa. Če stranka zamudi ta rok, bo telekomunikacijsko podjetje tako reklamacijo (četudi morda utemeljeno) najverjetneje zavrnilo, sodišče pa se bo postavilo na upnikovo stran in to zaradi procesnih kršitev na strani vlagatelja reklamacije (zamuda roka za vložitev reklamacije).
Zgornji primer dokazuje, da je potrebno biti pri reklamacijah računov previden. Gre namreč za precej kaotično področje, ki v Sloveniji ni sistemsko urejeno, postopki reklamacij pa so na področjih, ki niso zakonsko urejena, prepuščeni tako imenovanemu avtonomnemu pravu. To pa pomeni, da lahko podjetja v različnih dejavnostih (denimo na področjih računalništva, nepremičnin, finančnih storitev, ipd.) povsem legalno pravila o reklamacijah njihovih računov zapišejo kar v svoje splošne pogoje poslovanja.
Če denimo od nekega podjetja, ki se ukvarja s servisiranjem računalnikov, prejmemo račun, s katerim nismo zadovoljni, smo tak račun dolžni reklamirati v skladu s pravili, ki jih je za reklamacijo določilo tako podjetje v svojih splošnih pogojih poslovanja. A pod pomembnim dodatnim pogojem, da smo bili, še preden smo stopili v poslovni odnos s tem podjetjem, seznanjeni s temi pogoji. Seznanitev pa pomeni že to, da ima podjetje splošne pogoje poslovanja objavljeno na običajen način (denimo na svoji spletni strani, na samem računu, na drugih dopisih, ki jih stranka prejme). Izrecno je namreč določeno, da morajo biti splošni pogoji poslovanja objavljeni na običajen način in pogodbeno stranko zavezujejo, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani, ali bi ji morali biti znani.
Seveda pa je avtonomnost podjetij pri določanju reklamacijskih rokov omejena. Nepošteno bi bilo, če bi denimo podjetje v splošnih pogojih poslovanja zapisalo, da mora stranka račun reklamirati še isti dan, ko ga prejme, ali pa denimo v roku treh dni.
Pa bi bilo to tudi protipravno?
Da, to pa zaradi tega, ker bi taki splošni pogoji poslovanja nasprotovali ravnanju v skladu z dobrimi poslovnimi običaji, katero velja za temeljno načelo obligacijskega prava. Če torej kdaj naletite na kakšnega podjetnika, ki si avtonomnost določanja reklamacijskih rokov razlaga preveč po svoje, mu dajte jasno vedeti, da je njegov postopek reklamacije računa nezakonit, kar boste lahko po potrebi uveljavljali tudi na sodišču.
Za zaključek bi poudarili še to, da je reklamacije potrebno kar se le da detajlno vsebinsko obrazložiti. Vložitev pavšalne reklamacije ne zadošča in praviloma ne bo imela nobenega pravnega efekta. V primeru, če denimo nismo zadovoljni s servisiranjem našega računalnika, moramo storitev reklamirati v skladu s pravili o grajanju stvarnih napak, ki jih vsebuje Obligacijski zakonik. To pomeni, da moramo v reklamaciji izrecno navesti, da računa ne bomo plačali, ker je bila storitev servisiranja izvedena pomanjkljivo, denimo zato, ker servisno podjetje na računalniku ni namestilo tiste protivirusne zaščite, za katero smo se z njim dogovorili.
VIR: mladipodjetnik.si
Ni komentarjev:
Objavite komentar