Posojilna pogodba

Ekonomski pomen posojilne pogodbe je v pospeševanju kroženja denarja: posojilo omogoča posojilojemalcu, da zbere sredstva, ki jih potrebuje za poslovanje ali nove investicije, za posojilodajalca pa je posojilo oblika naložbe privarčevanih sredstev. Glede na to, da je posojilodajalec izpostavljen tveganju posojilojemalčeve neizpolnitve obveznosti, t.j. vračilu posojila, je pomembno, da se k sklenitvi posojilne pogodbe pristopi premišljeno.

Posojilna pogodba je dogovor, s katerim ena stranka (t.j. posojilodajalec) prepusti določen znesek denarja ali druge nadomestne stvari v last in posest drugi stranki (t.j. posojilojemalcu), ta pa mora čez čas, ki je lahko (ni pa to nujno) vnaprej določen, vrniti enak znesek denarja oziroma druge nadomestne stvari. V kolikor mora posojilojemalec poleg glavnice vrniti tudi obresti, gre za odplačno posojilno pogodbo, sicer pa je posojilo neodplačno. V gospodarskih pogodbah (to so pogodbe, ki jih med seboj sklepajo gospodarski subjekti) se obrestovanje glavnice domneva, razen če pogodbeni stranki z izrecnim dogovorom ne izključita obrestovanja iz posojilne pogodbe.

 
Oblika posojilne pogodbe

Obligacijski zakonik za sklenitev posojilne pogodbe ne zahteva, da bi morala biti posojilna pogodba sklenjena v pisni obliki, kar pomeni, da so veljavni tudi ustni dogovori. Prav tako se po slovenskem pravu šteje, da je posojilna pogodba sklenjena s soglasjem volj pogodbenih strank (gre za t.i. konsenzualno pogodbo) in ne šele z izročitvijo stvari oziroma izplačilom denarja. Vendar pa je kljub temu, da zakon ne predvideva posebne oblike posojilne pogodbe, zaradi lažjega dokazovanja obstoja posojila in drugih dogovorov v zvezi s posojilom (npr. ali so dogovorjene obresti in če so, v kakšni višini, rok vračila posojila, znesek posojila itd.) vsekakor priporočljivo skleniti posojilno pogodbo v pisni obliki.

 
Rok vrnitve posojila

Skladno z Obligacijskim zakonikom je glavna obveznost posojilojemalca (v določenem roku) vrniti enako količino stvari iste vrste in kakovosti (v kolikor so bile dogovorjene tudi obresti oziroma v kolikor gre za gospodarsko pogodbo, pa je posojilojemalec dolžan vrniti tudi te). Vendar pa za veljavnost posojilne pogodbe ni nujno, da se pogodbeni stranki dogovorita o roku vrnitve posojila. Za primere, ko posojilodajalec in posojilojemalec nista določila roka za vrnitev posojila in ga tudi ni mogoče določiti iz okoliščin, mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev, šteto od posojilodajalčeve zahteve, naj mu posojilo vrne (drugi odstavek 574. člena Obligacijskega zakonika).

 
Zastaranje terjatev iz naslova posojila

Glede na to, da zakon ne določa posebej roka za zastaranje obveznosti iz posojilne pogodbe, velja splošni petletni zastaralni rok (triletni pri gospodarskih pogodbah). Rok za zastaranje terjatve iz naslova posojila začne teči od dneva zapadlosti v plačilo (t.j. prvi dan po dnevu, ko je imel posojilodajalec pravico terjati izpolnitev obveznosti) in ne od dneva prejema posojenega zneska. Vendar pa se, v kolikor posojilodajalec in posojilojemalec nista določila roka za vračilo posojila (in ta ni določljiv), skladno z zgoraj navedeno določbo Obligacijskega zakonika in skladno s sodno prakso šteje, da prične zastaralni tok teči po izteku dvomesečnega roka po tem, ko je bila posojilna pogodba sklenjena oziroma, ko je bilo posojilo dano. Sodna praksa (Višje sodišče v Ljubljani opr. št. I Cpg 1288/2017 z dne 06. 08. 2017, Vrhovno sodišče opr. št. II Ips 404/2008 z dne 17. 06. 2010) je namreč že večkrat zavzela stališče, da se, v kolikor rok za vrnitev posojila ni določen ali določljiv, šteje, da bi posojilodajalec lahko zahteval izpolnitev obveznosti (torej vrnitev posojila) že naslednji dan od dneva, ko je bilo posojilo dano, terjatev pa bi ob upoštevanju roka, ki ga določa 574. člen Obligacijskega zakonika, zapadla v plačilo po preteku dveh mesecev od sklenitve posojilne pogodbe.

 

Glede na navedeno v izogib morebitnim nevšečnostim glede dokazovanja obstoja posojila in drugih sestavin posojilne pogodbe svetujemo, da se posojilna pogodba vedno sklene v pisni obliki, pri čemer se naj izrecno navedejo vse bistvene in pomembne sestavine posojilne pogodbe, kot npr. znesek posojila, datum vrnitve posojila, morebitne obresti ipd., takšno pogodbo pa naj podpišeta tako posojilodajalec kot tudi posojilojemalec.

VIR: bankazapodjetnike.si