Krajši delovni čas zaradi starševstva – komu pripada?

Starši se pogosto soočajo z vprašanjem oziroma težavo, kdo bo varoval, vzgajal oziroma skrbel za njihovega otroka, ko bodo oni najmanj osem ur na dan službeno odsotni. Zakonodaja jim zato daje možnost za krajši delovni čas zaradi starševstva. To pomeni, da lahko svojo tedensko delovno obveznost zmanjšajo za polovico in ohranijo večino pravic delavcev, ki delajo polni delovni čas.

Krajši delovni čas zaradi starševstva opredeljuje Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1) v svojem 50. členu. Ta določa, da mora krajši delovni čas zaradi starševstva obsegati najmanj polovično tedensko delovno obveznost. Delavec pa mora obvestiti delodajalca o začetku dela s krajšim delovnim časom 30 dni pred nastopom.

Kdo lahko koristi krajši delovni čas zaradi starševstva?

Krajši delovni čas zaradi starševstva lahko koristi:

• eden od staršev, ki neguje in varuje otroka, in sicer do tretjega leta starosti otroka;
• eden od staršev, ki neguje in varuje težje ali zmerno gibalno oviranega otroka ali zmerno ali težje duševno prizadetega otroka, in sicer tudi po tretjem letu starosti otroka, vendar največ do 18. leta starosti otroka;
• eden od staršev, ki neguje in varuje najmanj dva otroka, do končanega prvega razreda osnovne šole najmlajšega otroka, pri čemer je eno leto izrabe pravice neprenosljivo za vsakega od staršev.
  

Izjemoma lahko eden od staršev pravico do krajšega delovnega časa izrabi v celoti sam. Kot so nam pojasnili na Ministrstvu za delo, izjeme določa 30. člen ZSDP-1.
V katerih primerih eden od staršev pravico do krajšega delovnega časa lahko izrabi čisto sam?

• Če je drugi od staršev umrl, zapustil otroka ali mu je odvzeta roditeljska pravica.
• Če so drugemu od staršev prepovedani stiki z otrokom v skladu s predpisi, ki urejajo družinska razmerja. Oziroma je bil drugemu od staršev izrečen ukrep prepovedi približevanja po predpisih, ki urejajo policijo in preprečevanje nasilja v družini ali je na prestajanju zaporne kazni v zavodu za prestajanje zaporne kazni in ne varuje in neguje otroka.
• Če je drugi od staršev s svojim ravnanjem očitno pokazal, da ne bo skrbel za varstvo in vzgojo otroka ali na drug način zanemarja roditeljsko pravico, na podlagi mnenja pristojnega centra.
• Če je otrok zaupan v varstvo in vzgojo drugemu od staršev oziroma živi samo z drugim od staršev, ki varuje in neguje otroka.
• Če postane eden od staršev na podlagi mnenja zdravnika trajno ali začasno nesposoben za nego in varstvo otroka.
• Če drugi od staršev ni zavarovanec za starševsko varstvo.

 

Pravico do krajšega delovnega časa starš pridobi pri svojem delodajalcu. Na centru za socialno delo (CSD) pa lahko uveljavlja pravico do plačila sorazmernega dela prispevkov za socialno varnost do polne delovne obveznosti. Delodajalec staršu torej zagotavlja plačo po dejanski delovni obveznosti, država pa mu zagotavlja do polne delovne obveznosti plačilo prispevkov za socialno varnost od sorazmernega dela minimalne plače.

Enako pravico imajo tudi samozaposleni

Krajši delovni čas zaradi starševstva pa lahko koristijo tudi samozaposleni. “Ob uveljavljanju pravice ni razlike med samozaposlenimi ali zaposlenimi v odvisnem delovnem razmerju,” so nam zatrdili na Ministrstvu za delo.

Podjetnik mora torej na CSD vložiti vlogo za plačilo sorazmernega dela prispevkov za socialno varnost do polne delovne obveznosti. Po prejemu odločbe pa mora spremeniti podatke v svojem zavarovanju oziroma v prijavi v socialna zavarovanja. Odjaviti se mora iz zavarovanja za polni delovni čas in se prijaviti v zavarovanje za najmanj polovični (oziroma drugače skrajšan) delovni čas. 

Opozarjamo pa, da tisti, ki koristijo pravico do krajšega delovnega časa zaradi starševstva, ne morejo imeti registriranega popoldanskega s.p.. Krajši delovni čas zaradi starševstva je namreč namenjen temu, da starši preživijo več časa z otrokom.

VIR: www.data.si