torek, 29. maj 2018

Razlike med podružnico in hčerinsko družbo

Imate obstoječe podjetje in ga želite razširiti? V nadaljevanju vam bomo razložili glavne razlike med podružnico in hčerinsko družbo, ki vam bodo pomagale pri odločitvi.
 
Podružnica – kakšna je definicija?

Če imate obstoječo družbo z omejeno odgovornostjo (d.o.o.), lahko registrirate podružnico. Podružnica in hčerinska družba sta povezani z matično družbo v tujini. Glavna razlika odvisne družbe je, da ni samostojna pravna oseba, temveč del matične družbe. Če matična družba preneha obstajati, podružnica ne more obstajati samostojno. Pri ustanovitvi podružnice ni potrebe po ustanovitvenem kapitalu, kar je tudi ena od razlik med ustanovitvijo podružnice in hčerinske družbe. Podružnica lahko registrira le poslovne dejavnosti, ki jih je registrirala matična družba. To pomeni, da ne more nuditi drugačnih storitev od matične družbe. Matična družba je odgovorna tudi za poslovanje podružnice v primeru sporov.

Hčerinska družba – kakšna je opredelitev?

Če že imate registrirano podjetje, lahko ustanovite tudi hčerinsko družbo. Hčerinska družba je neodvisna pravna oseba od matične družbe, zato matična družba ne odgovarja za poslovanje hčerinskega podjetja. Matična družba deluje kot poln ali delni družbenik hčerinske družbe, sicer je ločena od matične družbe. Če hčerinsko družbo ustanovite kot družbo z omejeno odgovornostjo, potrebujete ustanovitveni kapital najmanj 7.500 EUR. Hčerinska družba lahko, za razliko od podružnice, registrira tudi druge poslovne dejavnosti, kot jih ima registrirane matična družba, ter opravlja druge storitve. To tudi zmanjšuje odgovornost matične družbe, saj je hčerinska družba za poslovanje odgovorna samo z ustanovitvenim kapitalom. Hčerinska družba je tako odvisna od matične družbe samo z gospodarskega in strateškega vidika. 
 
Razlike med podružnico in hčerinsko družbo – registracija podjetja

Razlika v samem postopku registracije podružnice ali hčerinske družbe je, da se podružnica registrira le pri notarju. Hčerinska družba je družba z omejeno odgovornostjo, kar pomeni, da se lahko registracija tega podjetja izvede tudi na VEM/SPOT točki. Podružnica ne zahteva ustanovitvenega kapitala, med tem ko hčerinsko podjetje ga, saj gre za tip družbe z omejeno odgovornostjo.

Razlika med registracijo podružnice in hčerinske družbe je tudi, da se podružnica lahko registrira na podlagi pooblastila, med tem ko registracija hčerinske družbe zahteva fizično prisotnost predstavnikov matične družbe.
 
VIR: www.data.si

petek, 25. maj 2018

Izdaja računa za brezplačno storitev

Izdaja računa je opravilo, ki naj bi ga obvladal vsak podjetnik. Vse osebe, ki opravljajo dejavnost, morajo namreč za opravljeno dobavo blaga ali storitev zagotoviti izdajo računa. Voditi morajo tudi predpisane poslovne knjige in evidence.

Izdaja računa za brezplačno storitev

Vzemimo primer, da ima podjetnik masažni salon in svojim stalnim strankam brezplačno nudi vsako 10. masažo. O tem vzpostavi interno evidenco, kamor vnaša stranke, ki so pridobile to ugodnost, stranka pa ima pri sebi kartonček, na katerem zbira podpise vsakokratnega obiska.

Brezplačna masaža je ugodnost, ki jo podjetnik nudi vsem svojim strankam, zato jo obravnavamo kot post-prodajno aktivnost v smislu “dobre reklame”, saj s tem obdrži svoje stalne stranke in ima zagotovljen določen obseg prodaje. Vsekakor gre za poslovni namen.

Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) predpisuje, da morajo račun izdati vsi podjetniki in podjetja, ki prodajo blago ali storitev. Torej, ker tu ne gre za prodajo, načeloma izdaja računa ni potrebna. Dobronamerno pa priporočamo, da podjetnik izda neko listino, kot potrdilo – npr. lahko na istem kartončku zabeleži datum koriščenja ugodnosti. Seveda se od tovrstne ugodnosti tudi ne obračuna DDV.

Računa torej podjetniku v opisanem primeru ni treba izdati. Torej ga tudi ni potrebno davčno potrjevati, kot veleva Zakon o davčnem potrjevanju računov (ZDavPR) – niti ni izdanega računa, niti ni prejetega gotovinskega plačila.

VIR: www.data.si

torek, 22. maj 2018

Nakup novogradnje ali stare nepremičnine z obnovo?

Odločitev med nakupom novogradnje in starega stanovanja, potrebnega obnove, ni enostavna 
 
Nove stvari so vedno nekaj posebnega. Dajejo nam občutek ponosa, edinstvenosti, varnosti in zanesljivosti, to pa velja za skoraj vse reči, od avtomobila ali novega smučarskega kompleta do stanovanja. A svoj prav poseben čar imajo tudi stare reči. Če so redke, je lahko njihova vrednost veliko večja od vrednosti novih reči, v primeru nepremičnin pa igra pomembno vlogo tudi lokacija. Zato je pri nakupu nepremičnine izbira med novogradnjo in starejšo nepremičnino pogosto zelo težka, saj je treba poleg cene kvadratnega metra pretehtati še veliko drugih dejavnikov. 

Stroški

Stroške sestavljajo stroški nakupa, vzdrževanja in tekoči stroški. Pri novogradnji predstavlja največji strošek cena nepremičnine, stroški vzdrževanja so prvih nekaj let majhni, tekoči pa so, po zaslugi energetske učinkovitosti ter s tem nizke porabe energije, prav tako ugodni.

Pri nakupu starejše nepremičnine je treba stroškom nakupa prišteti stroške obnove. Ta je lahko temeljita, recimo ji »od temeljev do strehe«, ali pa se obnove lotevate po korakih glede na stanje nepremičnine, vaše potrebe in želje. Takšni sklopi so napeljave, toplotni ovoj (fasada, izolacija, okna in vrata), streha, hidroizolacija kleti, pohištvo in druga notranja oprema, okolica in podobno. Ne pozabite se pozanimati tudi o tekočih stroških. Nekatere od teh lahko močno znižate z obnovo, na druge pa je predvsem pri večstanovanjskih zgradbah težje vplivati. 

Kakovost materialov in gradnje 

Prepričanje, da je novo boljše, žal ne velja vedno in povsod. Drži, da se kakovosti materialov, vgrajenih dvajset, trideset ali štirideset let nazaj, ne da primerjati s kakovostjo današnjih, a pomembno vlogo pri nepremičninah igrata tudi kakovost in natančnost gradnje. Novogradnja s slabo vgrajenimi najsodobnejšimi okni ali premalo cementa v betonu je veliko slabša od nekaj deset let stare kakovostne gradnje. Opozoriti velja na nepremičnine, ki so jih začeli graditi v letih tik pred gospodarsko krizo, saj so nekatere vmes dolgo čakale na pol zgrajene ali pa so jih zaradi neplačil zgradili bolj površno. Starejše nepremičnine običajno nimajo več skritih napak, obstaja pa možnost, da so vgrajeni zdravju škodljivi materiali (svinčene vodovodne cevi, slabo izolirana električna napeljava, azbestna kritina in podobno), zato je temeljit pregled pred nakupom zelo pomemben. Novogradnje so veliko boljše na področju energijske učinkovitosti, medtem ko pri starejših zgradbah to zahteva razmeroma velik finančni vložek. 
 
 Lokacija

Lokacija je tesno povezana s ceno, saj so novogradnje v središčih običajno zelo drage, medtem ko je ponudba novogradenj na obrobju oziroma nekoliko izven naselij veliko večja in ugodnejša. Če želite živeti v središču mesta, je skoraj edina izbira nakup starejše nepremičnine in njena obnova, če pa se nameravate preseliti na obrobje mesta, prej preverite prometne povezave in drugo infrastrukturo v novih naseljih. Mnogim je pomembno tudi to, koliko vrta, če sploh, imajo okoli hiše ali bloka. Investitorji pri novogradnjah v središču mesta v želji po čim večjem zaslužku običajno ves razpoložljivi prostor namenijo bivalnim površinam, stare zgradbe pa imajo okoli sebe več zelenih površin. Enako dobro so z vrtovi obkrožene tudi novogradnje izven mestnih središč, kjer je povezanost z naravo prav tako pomembna prodajna prednost. 
 
Arhitektura
Nihče noče živeti v grdi hiši, obenem pa velja tudi, da so okusi različni. Pri novogradnjah boste najpogosteje naleteli na sodoben dizajn in arhitekturo, medtem ko lahko pri starejših stavbah ohranite originalni izgled ali pa notranjost stare hiše s prenovo spremenite v sodobno bivalno okolje. 

Staro ali novo?

Preden se odločite za novo ali staro, temeljito preverite vse različne možnosti, primerjajte prednosti in slabosti ter naredite dobro finančno konstrukcijo nakupa oziroma nakupa in prenove. Poleg nepremičninskega posrednika, arhitekta ter izvajalcev prenove boste nedvomno potrebovali tudi izkušenega bančnega svetovalca. Pomagal vam bo pri iskanju najugodnejšega načina financiranja in pri pregledu kupoprodajne pogodbe, zemljiškoknjižnega stanja nepremičnine, cenilnega poročila o vrednosti zastavljene nepremičnine in drugih pomembnih reči pri nakupu stanovanja. 
 
VIR: https://azimut360.si

petek, 18. maj 2018

Nasledstvo v podjetju

Za nasledstvo pravijo, da je to kritična faza v življenju v prvih treh letih poslovanja podjetja. Najverjetneje je to res, saj po podatkih v literaturi zasledimo (SPIRIT Slovenija, 2016), da je družinsko vodenih kar 83% slovenskih podjetij, kar je primerljivo z drugimi evropskimi državami. 
 
Več o kritičnosti , ki jo nasledstvo predstavlja, govori podatek v isti literaturi, kjer navaja, da je 66% slovenskih podjetij vodnih s strani prve generacije, 28% s strani druge in le 6% s strani tretje generacije.

Nasledstvo kot izziv

Pod pojmom »nasledstvo« se tako skrivajo tiste aktivnosti , ki jih podjetnik ustanovitelj opravi, da bi se uspešno načrtoval in izvedel prenos lastništva in upravljanja podjetja na drugo osebo ali podjetje. Obstaja več načinov kako urediti nasledstvo, te so pri solventnem poslovanju lahko:
  • Prenos na naslednjo generacijo znotraj družine
  • Prenos znotraj širše družine ali prodaja zaposlenim (MBO)
  • Zaposlitev zunanjega managerja
  • Tržna prodaja podjetja
  • Strateška partnerstva, franšizing
  • Zaprtje podjetja
Obsega veliko število različnih dejavnikov, ki se morajo upoštevati ob določanju, katera alternativa je najboljša. Literatura navaja, da gre ob nasledstvu za kombinacijo lastniških, organizacijskih pravnih, finančnih, davčnih in tudi čustvenih dejavnikov (Kociper, 2016). Literatura navaja tudi da pomembno vlogo za nasledstvo dejansko predstavlja komunikacija in odvračanje od upanja, da se bodo stvari uredile same od sebe.

Kako hitro se pripraviti za nasledstvo?

Strokovnjaki priporočajo, da se zaradi različnih davčnih in pravnih pomislekov, nasledstvo prične vsaj 10 let pred odstopitvijo prvotnega lastnika. Vsaj 5 let pa navaja literatura, in navaja vidike uvajanja naslednika, optimizacije poslovnih funkcij, davščin, itd. V praksi se nemalokrat izkaže da nasledstvo zahteva tudi spremembo pravno-organizacijske oblike, kar je izvedeno vse prej kot hitro. 
 
Strateški načrt

Nasledstvo potrebuje strateški načrt in hkrati ustanoviteljevo vizijo in še več kot to. Tako literatura priporoča pisni strateški načrt z vsebino,ki vključuje vizijo, poslanstvo in cilje podjetja, časovni okvir prenosa, načrtovanje kontinuitete in primerno strukturo. 
 
Faktorji za določanje strategije

V literaturi zasledimo omenjenih nekaj ključnih faktorjev, ki se uporabljajo za določitve strategije za nasledstvo podjetja. Med kriteriji, ki so navedeni spadajo:
  • Vrednost podjetja
  • Finančni položaj podjetnika
  • Tveganje
  • Nadzor
  • Verjetnost poplačila
  • Vpliv na deležnike v podjetju
  • Optimizacija obdavčitve
Vloga davčnega svetovalca

Poleg površnih problematik, ki jih pripelje priprava na nasledstvo, so tu še podrobnosti, kot so davčni vidiki prenosa nepremičnin, računovodskih rezervacij, morebitnih nepokritih davčnih obveznosti in podobno. Pomembno je, da se prenos podjetja izvede tako transparentno in načrtno ter to tako za tiste, ki podjetje oddajajo kot tiste, ki ga prevzemajo. Pomemben je tudi vidik t.i. »uveljavljanje davčno nevtralnega prenosa«, kjer ne pride do nepredvidenih dajatev in za kar je priporočljivo spremljanje postopka s strani davčnega svetovalca. 
 
Izziv družinskih podjetij


Zaradi take velike pomembnosti tega dela cikla v življenju podjetja, je SPIRIT Slovenija in Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo pripravil brezplačni priročnik za ustanovitelje in naslednike.

VIR: ww.data.si

torek, 15. maj 2018

Kako je poslovala vaša konkurenca v letu 2017?

AJPES je 26.4.2018 objavil letna poročila gospodarskih družb za leto 2017. Iz predloženih izkazov je razbrati, da večletni trend upadanja dospelih neporavnanih obveznostih se je nadaljeval tudi v letu 2017, število plačilno nesposobnih subjektov in njihov znesek sta manjša v primerjavi s preteklimi leti. Tudi v prvem trimesečju 2018 sta se v primerjavi s povprečji preteklih let zmanjšala tako povprečni dnevni znesek kot število pravnih oseb z likvidnostnimi težavami, podoben trend je pri samostojnih podjetnikih. Največ plačilno nesposobnih pravnih oseb je v dejavnosti trgovine, gradbeništvu, strokovni, znanstveni in tehnični dejavnosti ter predelovalnih dejavnostih, pri samostojnih podjetnikih tudi v gostinstvu.
 
Družbe in podjetniki, ki so predložili letna poročila za leto 2017, so povečali število zaposlenih, prihodke, tudi prihodke na tujem trgu, neto dodano vrednost in neto čisti dobiček. V letu 2017 so družbe poslovanje financirale v večji meri z lastnimi viri sredstev kot v predhodnem letu.

Povprečna mesečna plača na zaposlenega v družbah je znašala 1.581 EUR. V primerjavi z letom 2016 (iz podatkov letnih poročil za leto 2017 - podatki za prejšnje leto) je bila realno višja za 1,0 %.Delež neto čistega dobička v skupnih prihodkih družb v letu 2017 je višji kot leto prej, večji od ravni leta 2006, vendar nižji od »rekordnega« v letu 2007.

Na manjše število predloženih letnih poročil samostojnih podjetnikov (za leto 2016 jih je predložilo 58.455 podjetnikov) je vplivalo povečano število samostojnih podjetnikov, ki so obdavčeni na podlagi ugotovljenega dobička z upoštevanjem normiranih odhodkov, ki niso zavezani za predložitev letnega poročila. Teh je bilo v letu 2017 33.234, v letu 2016 pa 27.141.

VIR: AJPES

petek, 11. maj 2018

Kako so obdavčena podjetja v Avstriji, Italiji in Nemčiji?

Sicer precej podobne stopnje obdavčitve so najvišje v Nemčiji, kjer pa podjetja obračunajo nižji DDV kot v Avstriji ali Italiji.
 
V Avstriji podjetja, družbe z omejeno odgovornostjo in delniške družbe plačajo le 25-odstotni davek od dohodka pravnih oseb, davka na promet ali davka na premoženje pa Avstrijci ne poznajo.

Podjetja, ki imajo davčno izgubo, plačajo minimalen davek od dohodka pravnih oseb. Najnižji znesek znaša, po podatkih PwC, za družbe z omejeno odgovornostjo dobrih 437 evrov, za delniške družbe pa 873 evrov. Prenosi davčnih izgub niso časovno omejeni, prenese pa se lahko do največ 75 odstotkov obdavčljivega dohodka za določeno leto in sto odstotkov letnega obdavčljivega dohodka za davčne skupine v primeru likvidacij ali obdavčitve tujih izgub.

Možna so zmanjšanja obdavčitev pri amortizaciji, organizacijskih stroških, odhodkih za obresti, slabih dolgovih, donacijah, prehrani in zabavi, izgubah, plačilih tujim podružnicam.

Standardna višina DDV je 20 odstotkov, poleg ničelne stopnje, ki velja za notranji in mednarodni promet, pa sta možni še dve znižani stopnji, in sicer 13 in 10 odstotkov.
 
V Italiji DDV odvisen od regije

V Italiji se davek od dohodka pravnih oseb po standardni stopnji 24 odstotkov obračuna glede na celoten čisti poslovni izid, prikazan v računovodskih izkazih. Izjeme so zavarovalnice, ki plačajo 5,3 odstotka, banke in finančni subjekti s 4,2 odstotka ter subjekti, ki jim je vlada podelila izključno pravico do opravljanja storitev, ki plačajo 3,8 odstotka davka na dohodek pravnih oseb.

Posebnost Italije je, da lahko posamezne regije zvišajo ali znižajo stopnjo DDV za slab odstotek. Poleg tega se na proizvodne dejavnosti obračuna regionalni davek na proizvodne dejavnosti v višini 3,9 odstotka.

DDV se po podatkih PwC obračunava po štirih različnih stopnjah. Standardna stopnja znaša 22 odstotkov, ničelne stopnje Italija v nasprotju z Avstrijo ne pozna, znižane davčne stopnje pa znašajo 10, pet in štiri odstotke.

Zmanjšanja obdavčitev so podjetja deležna pri obrestih, slabih dolgovih, amortizaciji, finančnem lizingu, izgubi iz poslovanja, dobrodelnih prispevkih, izdatkih za zabave, potnih stroških, stroških avtomobila, telefonskih stroških in nabavi iz davčnih oaz.
 
Nemčija brez enotne davčne obremenitve, a z davkom na promet

V nasprotju z Italijo in Avstrijo pa v Nemčiji ne poznajo enotne davčne obremenitve za poslovne subjekte. Povprečna skupna davčna obremenitev je nekoliko nižja od 30 odstotkov, kar pomenijo davek od dohodka pravni oseb (15 odstotkov), solidarnostni prispevek (5,5 odstotka) in davek na promet (14 odstotokov). Pri tem je davek od dohodka pravnih oseb obračunan kot pavšalni davek v višini 15 odstotkov obdavčljivega dohodka pravne osebe.

Davčna osnova za davek od dohodka pravnih oseb se določi na podlagi letnega dobička podjetja, ki se izračuna po računovodski metodi na podlagi nastanka poslovnih dogodkov, ki je prikazan v bilanci stanja in izkazu poslovnega izida.

Nemška podjetja so bremenjena še z davkom na promet, ki znaša od sedem do 17 odstotkov, določi in obračuna pa ga vsak lokalni organ posebej, ki je tudi upravičen do celotnega obračunanega zneska.

Pri obračunu DDV znaša standardna stopnja 19 odstotkov, poleg ničelne stopnje, ki podobno kot v Avstriji velja za notranji in mednarodni promet, obstaja še znižana stopnja sedem odstotkov.

Pri prenosih davčnih izgub Nemčija omogoča prenos izgube zaradi davka od dohodka pravnih oseb nazaj za leto dni, omejeno na skupni znesek izgube v vrednosti milijon evrov. Poleg tega se lahko nekatere izgube prenesejo naprej brez časovne omejitve do zneska milijon evrov, brez kakršnihkoli omejitev. Največ 60 odstotkov obdavčljivega dobička, ki presega milijon evrov, se lahko pobota z nastalimi izgubami.
 
VIR: https://bankazapodjetnike.si

torek, 8. maj 2018

Ali za opravljanje vaše dejavnosti potrebujete uporabno dovoljenje?

Poslovni prostor, v katerem se bo opravljala dejavnost, oziroma objekt v katerem je poslovni prostor, mora praviloma imeti uporabno dovoljenje. V članku tokrat pojasnujemo v kakšnih primerih in pri kakšnih dejavnostih se uporabno dovoljenje zahteva in kdaj ga ni potrebno pridobiti.

Pri opravljanju določenih dejavnosti zakon zapoveduje, da mora podjetnik zagotoviti poslovni prostor. To bo potrebno predvsem pri dejavnostih, ki se izvajajo v pisarnah, pri fizičnem poslovanju s strankami ipd. Ob registraciji podjetja se izpolnjevanja tega pogoja ne preverja, vendar pa mora podjetnik primeren prostor zagotoviti pred pričetkom poslovanja. Za dejavnosti, ki niso vezane na posebne predpise in pri katerih ne bo moteno okolje, ni predpisanih pogojev glede poslovnih prostorov. Na določenih področjih, pa zakonodaja zahteva izpolnjevanje dodatnih obveznosti tudi glede samega poslovnega prostora. Eden od teh je tudi pridobitev uporabnega dovoljenja.

Med dejavnosti, pri katerih so s posebnimi predpisi določene dodatne zahteve, spadajo predvsem dejavnosti na področju gostinstva, trgovine, turističnih agencij, skladiščenja, proizvodnje, izobraževanja, raznih delavnic, laboratorijev, ambulant, ipd. Pri poslovnih prostorih takšnih dejavnosti, gre predvsem za obveznosti glede:
  • Tehničnih, delovno-varstvenih, komunalnih, sanitarno-higienskih lastnosti obratov in naprav. Pogosti so tudi pogoji za strokovno usposobljenost izvajalca dejavnosti;
  • Pogoji ki se neposredno ne nanašajo na samo dejavnost (npr. pogoji za izdajo uporabnega dovoljenja za novo zgradbo, poslovni prostor, ipd.)
Kaj je uporabno dovoljenje?

Uporabno dovoljenje je odločba, s katero upravni organ, ki je izdal gradbeno dovoljenje dovoli začetek uporabe objekta. Pri tem pojmu torej ne gre za sopomenko za dovoljenje za opravljanje dejavnosti. Namen uporabnega dovoljenja je ugotovitev ali so bili izvedeni predpisani ukrepi, s katerimi bo preprečena oziroma na najmanjšo mero omejena škoda, ki jo utegne povzročiti objekt sam po sebi, oziroma njegova uporaba okolici. Potrebuje pa ga tudi objekt, ki je bil rekonstruiran na podlagi gradbenega dovoljenja ali se mu je na tej podlagi spremenila namembnost.

Poslovni prostor, oziroma objekt v katerem je poslovni prostor, mora praviloma v vsakem primeru imeti uporabno dovoljenje, ne glede na dejavnost, ki se bo tam izvajala. Dejavnosti, ki izrecno zahtevajo njegovo pridobitev pa so predvsem dejavnosti gostinstva, hotelirstva, trgovine, skladiščenja, proizvodnje, izobraževanja, pisarne (sprejem strank), laboratoriji, ambulante ipd. 
 
Pridobitev uporabnega dovoljenja

Uporabno dovoljenje izda pristojna upravna enota, na območju, kjer taka nepremičnina leži. V primeru da bo dejavnost v prostoru opravljal najemnik, naj za dovoljenje zaprosi lastnik prostora. Po vloženi zahtevi za izdajo uporabnega dovoljenja, upravni organ določi datum tehničnega pregleda. Preverja se kvaliteta vgrajene napeljave, naprav, opreme itd. Posebno pozornost se posveti tudi skladnosti s pravili varstva pri delu in varstva okolja. Ko je pregled uspešno opravljen, se za objekt izda uporabno dovoljenje ali odredi poskusno obratovanje.

Objekt, za katerega je predpisano gradbeno dovoljenje, se torej lahko prične uporabljati šele po izvedenem tehničnem pregledu objekta in po pridobitvi uporabnega dovoljenja.

Posebej velja poudariti dejstvo, da gradbeno dovoljenje ni potrebno le za graditev objektov, ampak tudi za druge posege v prostor. To so posegi, s katerimi se trajno spreminja namensko rabo objekta, bivalne in delovne pogoje, ekološko ravnovesje v naravi ali krajinske značilnosti. Podjetniki morajo biti pozorni tudi na primere, ko je za objekt sicer že bilo izdano uporabno dovoljenje za določeno dejavnost, sedaj pa naj bi se tam opravljala drugačna dejavnost (spremembe namembnosti objekta).
Kdaj uporabno dovoljenje ni potrebno?

Izjeme glede obveznosti pridobitve uporabnega dovoljenja obstajajo pri uporabi enostavnih in nezahtevnih objektov ter enostanovanjskih stavb. Uporabno dovoljenje ni potrebno tudi v primeru spreminjanja namembnosti takšnih stavb. Slednje velja za spreminjanje namembnosti rabe prostora iz stanovanjske v poslovno dejavnost in obratno. Podlaga za spremembo je gradbeno dovoljenje, povedano pa velja za primere del brez posegov v skupne prostore in brez spreminjanja zunanjega izgleda objekta. 
 
Opravljanje dejavnosti od doma

Podjetnik lahko poslovni prostor najame ali kupi, lahko pa ga registrira kar doma, v lastnem stanovanju. Opravljanje dejavnosti od doma je mogoče pri dejavnostih, za katere posebni predpisi kot pogoj ne zahtevajo posebnega poslovnega prostora. Te dejavnosti morajo biti tihe, ne smejo motiti ostalih stanovalcev pri mirni rabi stanovanj in ne povzročati čezmerne obremenitve skupnih delov stavbe. 
 
Zakon, ki ureja to področje je Stanovanjski zakon. Poleg pogojev za opravljanje dejavnosti na tak način, določa tudi pravilo, da je dejavnost mogoče opravljati le v delu stanovanja in ne v stanovanju kot celoti, saj je le to namenjeno stanovanjski rabi.

Če se bo dejavnost izvajala v delu stanovanja večstanovanjske stavbe, bo podjetnik za to potreboval soglasje solastnikov, ki imajo več kot ¾ solastniških deležev. Potreboval bo tudi soglasje etažnih lastnikov vseh stanovanj, katerih zidovi ali stropi mejijo z njegovo stanovanjsko enoto. Ob pričetku opravljanja dejavnosti bo moral o tem prav tako obvestiti upravnika. Vse to velja tudi za najemnika stanovanja, ki pa bo potreboval še pisno privoljenje lastnika stanovanja.

V primeru, da bi v delu stanovanja podjetnik opravljal dejavnost, ne da bi predhodno pridobil ustrezna soglasja, bi lahko stanovanjski inšpektor opravljanje dejavnosti prepovedal. 
 
Sprememba namembnosti rabe stanovanja

Če bi podjetnik želel opravljati dejavnost v celotnem stanovanju, bo postopek bolj zapleten. Potrebno bo namreč spremeniti njegovo namembnost v poslovni namen in ga spremeniti v poslovni prostor. V tem primeru mora podjetnik najprej ugotoviti ali je sprememba stanovanjskega prostora v poslovni prostor sploh mogoča. Preveriti je treba ali je sploh skladna s prostorskim načrtom lokalne skupnosti.

Spremembna namembnosti nato zahteva tehnični pregled prostorov, pridobitev novega gradbenega dovoljenja in izdajo uporabnega dovoljenja za poslovni prostor, za določeno klasifikacijsko skupino dejavnosti. Pridobiti bo potrebno tudi predhodna soglasja vseh etažnih lastnikov.
 
VIR: https://mladipodjetnik.si

petek, 4. maj 2018

Veste kaj je LEI koda?

LEI (Legal Entity Identifier) je mednarodna oznaka pravnih oseb v svetovnem sistemu, ki povezuje ključne referenčne informacije, ki omogočajo jasno in enotno razpoznavnost pravnih oseb, dejavnih na svetovnih finančnih trgih. Gre za edinstveno 20-mestno kodo.

Pobudo za oblikovanje mednarodnega sistema identifikatorja pravnih oseb GLEIS (Global Legal Entity Identifier System) je na zahtevo skupine držav G20 po negativni izkušnji z razpoznavo udeležencev finančnih transakcij v času zadnje finančne krize prevzel mednarodni odbor za finančno stabilnost FSB (Financial Stability Board). GLEIS naj bi tako s pomočjo enolične identifikacijske kode v svetovnem merilu omogočil hitro:

- identifikacijo neposrednih udeležencev finančnih transakcij (t.i. 'Level 1', ki preko odgovora na vprašanje 'kdo je kdo' razkriva osnovne informacije o imetniku LEI; slednje je sestavni del informacij o posameznem imetniku LEI že od vzpostavitve sistema LEI dalje);

- identifikacijo zapletenih korporacijskih povezav (t.i. 'Level 2', ki odgovarja na vprašanje 'kdo je v lasti koga' ter razkriva podatke o morebitnem razmerju odvisnosti imetnika LEI, in sicer do njegove neposredno nadrejene (obvladujoče) družbe oziroma do najvišje (krovne) nadrejene družbe; slednje se je v nabor informacij o posameznem imetniku LEI vključilo s 1.5.2017)

- identifikacijo povezav med vrednostnimi papirji ter njihovim izdajateljem (t.i. 'Level 3', ki je predvidena kot tretja stopnja razvoja sistema LEI). 
 
LEI torej omogoča enolično identifikacijo pravnih subjektov ter zagotavlja večjo preglednost na trgu. Globalna uporaba in stalen nadzor kakovosti je jamstvo za kakovostne, zanesljive in primerljive referenčne podatke, ki jih vsebuje LEI.
Zaradi navedenih prednosti vse več regulatornih in nadzornih organov od zavezancev za poročanje zahteva pridobitev LEI kode, saj omogoča oblikovanje skladne, smotrne in učinkovite nadzorniške prakse. 

LEI lahko hitro in enostavno pridobite pri AJPES:
  1. Prijavite se na portal AJPES.
  2. Izpolnite spletno vlogo in pripnite obvezne priloge
  3. Plačajte nadomestilo za izdajo LEI
  4. Počakajte na verifikacijo in obvestilo o dodeljeni LEI kodi.
 VIR: AJPES, KDD.si

četrtek, 3. maj 2018

Polovični delovni čas in zdravstveno zavarovanje


Zaposlen sem za polovični delovni čas. Delodajalec zame plačuje le polovične prispevke, kar pomeni da mi teče pol delovne dobe. Kako je z mojim zdravstvenim zavarovanjem? Sem zavarovan v celoti ali moram kot občan do polnega zavarovanja kaj doplačati? 
Odgovor:

Zakon o delovnih razmerjih določa, da ima delavec, ki po pogodbi o zaposlitvi delo opravlja za čas krajši od polnega, enake pravice in obveznosti iz delovnega razmerja kot delavec, ki dela polni delovni čas. Te pravice pa delavec uveljavlja sorazmerno času, za katerega je sklenil delovno razmerje, razen v primerih ko zakon določa drugače.

Delavcu, ki dela polovični delovni čas, sorazmerno njegovemu delovnemu času teče delovna doba. Prav tako pa mu sorazmerno njegovemu delovnemu času pripadajo tudi naslednje pravice:
  • odmor med delom (za polovični delovni čas znaša 15 minut)
  • regres za letni dopust
  • odpravnina ob upokojitvi
Določene pravice delavca so nedeljive pravice in mu v vsakem primeru pripadejo v celoti, ne glede na število oddelanih ur. Sem spadajo:
  • letni dopust v minimalnem zakonsko določenem trajanju
  • malica
  • povračilo stroškov na in z dela
Kako je z zdravstvenim zavarovanjem?

Osebe v delovnem razmerju za polovični delovni čas so v enaki meri upravičene do vseh zdravstvenih storitev, kot osebe, ki so zaposlene za polni delovni čas, oziroma katerekoli druge osebe, ki so zavarovane po podlagah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. To pomeni, da je položaj takšnega delavca izenačen s polno zaposleno osebo, zato doplačila niso potrebna.

Edina razlika se pojavi v primeru delavčeve začasne odsotnosti z dela zaradi bolezni. V tem primeru je oseba, ki dela polovični delovni čas upravičena do nadomestila, ki je sorazmerno številu ur, za katere je zaposlena.
 
VIR: https://mladipodjetnik.si