četrtek, 30. november 2017

Poslovna darila in njihova obdavčitev

Konec koledarskega leta je čas, ko tudi podjetja obdarujejo svoje zaposlene in poslovne partnerje. Kako so poslovna darila obdavčena in kdaj pri zaposlenih štejejo za obdavčljiv dohodek?

Poslovna darila za zaposlene
 
Če se delodajalec odloči, da bo svojim zaposlenim (tudi nekdanjim ali bodočim zaposlenim) in/ali njihovim družinskim članom ob koncu leta podaril poslovna darila, se ta štejejo za boniteto. Te so obdavčene kot dohodek iz zaposlitve v skladu z Zakonom o dohodnini (ZDoh-2).
 
Boniteta se obračuna tako pri darilih v zvezi z delovnim razmerjem kot tudi pri darilih v zvezi z drugim pogodbenim razmerjem (na primer podjemna pogodba, avtorska pogodba). Poleg tega se boniteta obračuna ne glede na to, ali gre za proizvod, storitev ali ugodnost v naravi.

Izjema so poslovna darila oziroma bonitete, ki jih delodajalec občasno podari svojemu zaposlenemu, ki je v rednem delovnem razmerju, če njihova vrednost v enem mesecu ne preseže 15 evrov. V tem primeru se bonitete ne vključujejo v davčno osnovo delavca.

Posebna določila veljajo tudi za decembrsko obdarovanje otrok (do starosti 15 let). V kolikor delodajalec delojemalcu v mesecu decembru da darilo za otroka, katerega vrednost ne presega 42 evrov, se vrednost tega darila ne všteva v davčno osnovo zaposlenega. Tako dana darila so za podjetje tudi davčno priznan odhodek.
 
Darila za druge fizične osebe

Če podjetje obdari katerokoli drugo fizično osebo, ki ni njegov zaposleni, se to po Zakonu o dohodnini obdavči kot drug dohodek. Pri tem se v davčno osnovo ne všteva posameznega darila, če njegova vrednost ne presega 42 evrov. Oziroma, če skupna vrednost vseh daril, prejetih v davčnem letu od istega darovalca, ne presega 84 evrov.

Če darilo presega navedena zneska, mora podjetje – pravna oseba ali fizična oseba z dejavnostjo – za prejemnika darila obračunati in plačati akontacijo dohodnine v višini 25 odstotkov.

Prav tako niso obdavčenega darila, ki jih da pravna oseba fizični osebi pri nakupu blaga ali storitev v obliki priložnostnega prejema dodatnega blaga ali storitve (promocijska darila). Vendar le v primeru, če je taka ugodnost dostopna vsem strankam pod enakimi pogoji in ni v zvezi z zaposlitvijo ali dejavnostjo fizične osebe.

Darila za poslovne partnerje

Za poslovne partnerje štejejo pravne in fizične osebe, s katerimi davčni zavezanec poslovno sodeluje oziroma je ali bo sodeloval. Poslovna darila, ki jim jih podjetje nameni, se obravnavajo kot darila za druge fizične osebe, ki niso zaposleni.

Se pa poslovna darila, namenjena poslovnim partnerjem, davčno obravnavajo kot reprezentanca. V skladu z Zakonom od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2) se strošek reprezentance šteje v davčno priznan odhodek v višini 50 odstotkov. To pa ne velja le za poslovna darila. Ampak tudi za stroške pogostitve in zabave ob poslovnih stikih podjetnika s poslovnimi partnerji.
 
Poslovna darila manjših vrednosti

Pri poslovnih darilih pa moramo upoštevati tudi določila Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1), ki opredeljuje t.i. darila manjših vrednosti.

Za dobavo blaga, opravljeno za plačilo, se ne šteje:
  • brezplačno dajanje poslovnih vzorcev v razumnih količinah kupcem ali bodočim kupcem, če jih ti ne dajo v prodajo oziroma so v takšni obliki, da ni mogoče, da se prodajajo;
  • dajanje daril manjših vrednosti v okviru opravljanja dejavnosti davčnega zavezanca, če se dajejo le občasno in če se ne dajejo istim osebam. Za darila manjših vrednosti se štejejo darila v vrednosti 20 evrov.
Za poslovna darila manjših vrednosti podjetje ne obračuna DDV, čeprav je ob nabavi uveljavilo odbitek DDV. Na Finančni upravi RS opozarjajo, da morajo biti pri tem izpolnjeni tudi vsi drugi pogoji. In sicer ne sme biti protidobave blaga ali storitve s strani prejemnika darila, vrednost je omejena na 20 evrov, darilo se daje v okviru opravljanja dejavnosti prejemnika, občasno in ne vedno istim osebam. Priporočajo tudi, da davčni zavezanec o danih darilih vodi evidenco.

VIR: www.data.si

sreda, 29. november 2017

Krajši delovni čas zaradi starševstva – komu pripada?

Starši se pogosto soočajo z vprašanjem oziroma težavo, kdo bo varoval, vzgajal oziroma skrbel za njihovega otroka, ko bodo oni najmanj osem ur na dan službeno odsotni. Zakonodaja jim zato daje možnost za krajši delovni čas zaradi starševstva. To pomeni, da lahko svojo tedensko delovno obveznost zmanjšajo za polovico in ohranijo večino pravic delavcev, ki delajo polni delovni čas.

Krajši delovni čas zaradi starševstva opredeljuje Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1) v svojem 50. členu. Ta določa, da mora krajši delovni čas zaradi starševstva obsegati najmanj polovično tedensko delovno obveznost. Delavec pa mora obvestiti delodajalca o začetku dela s krajšim delovnim časom 30 dni pred nastopom.

Kdo lahko koristi krajši delovni čas zaradi starševstva?

Krajši delovni čas zaradi starševstva lahko koristi:
  • eden od staršev, ki neguje in varuje otroka, in sicer do tretjega leta starosti otroka;
  • eden od staršev, ki neguje in varuje težje ali zmerno gibalno oviranega otroka ali zmerno ali težje duševno prizadetega otroka, in sicer tudi po tretjem letu starosti otroka, vendar največ do 18. leta starosti otroka;
  • eden od staršev, ki neguje in varuje najmanj dva otroka, do končanega prvega razreda osnovne šole najmlajšega otroka, pri čemer je eno leto izrabe pravice neprenosljivo za vsakega od staršev.
Izjemoma lahko eden od staršev pravico do krajšega delovnega časa izrabi v celoti sam. Kot so nam pojasnili na Ministrstvu za delo, izjeme določa 30. člen ZSDP-1.
V katerih primerih eden od staršev pravico do krajšega delovnega časa lahko izrabi čisto sam?
  • Če je drugi od staršev umrl, zapustil otroka ali mu je odvzeta roditeljska pravica.
  • Če so drugemu od staršev prepovedani stiki z otrokom v skladu s predpisi, ki urejajo družinska razmerja. Oziroma je bil drugemu od staršev izrečen ukrep prepovedi približevanja po predpisih, ki urejajo policijo in preprečevanje nasilja v družini ali je na prestajanju zaporne kazni v zavodu za prestajanje zaporne kazni in ne varuje in neguje otroka.
  • Če je drugi od staršev s svojim ravnanjem očitno pokazal, da ne bo skrbel za varstvo in vzgojo otroka ali na drug način zanemarja roditeljsko pravico, na podlagi mnenja pristojnega centra.
  • Če je otrok zaupan v varstvo in vzgojo drugemu od staršev oziroma živi samo z drugim od staršev, ki varuje in neguje otroka.
  • Če postane eden od staršev na podlagi mnenja zdravnika trajno ali začasno nesposoben za nego in varstvo otroka.
  • Če drugi od staršev ni zavarovanec za starševsko varstvo.
 
Pravico do krajšega delovnega časa starš pridobi pri svojem delodajalcu. Na centru za socialno delo (CSD) pa lahko uveljavlja pravico do plačila sorazmernega dela prispevkov za socialno varnost do polne delovne obveznosti. Delodajalec staršu torej zagotavlja plačo po dejanski delovni obveznosti, država pa mu zagotavlja do polne delovne obveznosti plačilo prispevkov za socialno varnost od sorazmernega dela minimalne plače.

Enako pravico imajo tudi samozaposleni

Krajši delovni čas zaradi starševstva pa lahko koristijo tudi samozaposleni. “Ob uveljavljanju pravice ni razlike med samozaposlenimi ali zaposlenimi v odvisnem delovnem razmerju,” so nam zatrdili na Ministrstvu za delo.

Podjetnik mora torej na CSD vložiti vlogo za plačilo sorazmernega dela prispevkov za socialno varnost do polne delovne obveznosti. Po prejemu odločbe pa mora spremeniti podatke v svojem zavarovanju oziroma v prijavi v socialna zavarovanja. Odjaviti se mora iz zavarovanja za polni delovni čas in se prijaviti v zavarovanje za najmanj polovični (oziroma drugače skrajšan) delovni čas. 

Opozarjamo pa, da tisti, ki koristijo pravico do krajšega delovnega časa zaradi starševstva, ne morejo imeti registriranega popoldanskega s.p.. Krajši delovni čas zaradi starševstva je namreč namenjen temu, da starši preživijo več časa z otrokom.

VIR: www.data.si

torek, 28. november 2017

Poslovno okolje najboljše na severu Evrope

Raziskava Evropske gospodarske zbornice (EuCham) je pokazala, da je poslovno okolje najboljše v državah Severne Evrope. Na prva mesta so se namreč uvrstile Danska, Švedska, Finska in Norveška. Slovenija je z lanskega 19. zdrsnila na 21. mesto.

Raziskava EuCham temelji na dveh kazalnikih. In sicer na poročilu Svetovne banke o poslovnih razmerah (Doing Business Report) in oceni organizacije Transparency International o percepciji korupcije v posamezni državi (Corruption Perception Index). Ocena, ki jo dobi posamezna država, pa meri kakovost celotnega poslovnega okolja in poleg podjetniškega dela vključuje tudi zakonodajo in regulatorne predpise, vladne politike, socialno klimo in druge okoliščine, ki spodbujajo ali pa zavirajo zasebni sektor pri ustanavljanju podjetij in poslovanju na kratek in dolgi rok.

Kljub temu, da se Slovenija ne uvršča najvišje na lestvici, je ustanovitev podjetja pri nas preprosta in brezplačna. Poleg tega pa se tudi gospodarsko vzdušje v državi izboljšuje.

Poslovno okolje najbolj prijazno v Skandinaviji

Na podlagi omenjenih kazalnikov so najvišje ocene prejele Danska, Švedska, Finska in Norveška. In sicer od dobrih 83 do dobrih 87 točk (najvišje število točk je 100). Poslovno okolje je torej na severu najbolj stimulativno, korupcija pa ni pogosta.
Sledijo jim Velika Britanija, Švica, Nemčija, Nizozemska, Islandija, deseterico pa zaključuje Avstrija. Preostale sosede Slovenije niso uvrščene tako visoko. Hrvaška je na 27., Madžarska na 28., Italija pa na 30. mestu.

Slovenija se v raziskavi, ki proučuje poslovno okolje, nahaja na 21. mestu. Lani je bila sicer uvrščena dve mesti višje, a velja opozoriti, da se je skupna ocena kljub temu Sloveniji zvišala. Torej se je poslovno okolje malenkost izboljšalo. Svetovna banka nam je namenila 76 točk, pri zaznavi korupcije pa smo dobili 61 točk od 100 možnih. Skupna ocena Slovenije je torej leta 2016 znašala 67,8 točke, letos pa 68,55.

V raziskavo je bilo sicer vključenih 46 držav. Na zadnjem mestu se je znašla Ukrajina. Celotna raziskava je dostopna na tej povezavi.

VIR: www.data.si

ponedeljek, 27. november 2017

Nov sistem cestninjenja aprila 2018


Slovenija bo s 1. aprilom 2018 prešla na nov sistem cestninjenja. Od takrat plačevanje cestnine za vsa vozila z največjo dovoljeno maso nad 3,5 tone (težka vozila) ne bo več urejeno s cestninskimi zapornicami, ampak s cestninskim sistemom brez zapornic, imenovanim DarsGo.

DarsGo je nov sistem cestninjenja, ki bo veljal za vozila z največjo dovoljeno maso nad 3,5 tone. Cestninjenje se bo izvajalo s pomočjo posebne naprave DarsGo, ki bo morala biti nameščena v vozilu. Vozila pa bodo cestnino plačevala po prevoženi razdalji, kar sicer velja tudi v trenutnem sistemu.

Celotno omrežje avtocest in hitrih cest v skupni razdalji 610 km bo namreč razdeljeno na 125 cestninskih odsekov. Na vsakem odseku bo nad avtocesto cestninski portal. Ta bo zaznal napravo DarsGo v vozilu, kar bo osnova za obračun cestnine za prevoženi odsek. Cestnina se bo tako zaračunavala popolnoma samodejno, uporabniki pa jo bodo lahko poravnali predplačniško ali poplačniško. Njena višina bo odvisna od dolžine posameznega odseka in značilnosti vozila, kot sta število osi in EURO-emisijski razred vozila.

Pravočasno se pripravite na nov sistem cestninjenja

Z uvedbo novega cestninskega sistema torej ne bo več možno sprotno plačevanje cestnine na cestninskih postajah. Prav tako bo ukinjeno plačevanje cestnine z obstoječimi elektronskimi mediji družbe Dars (DARS-karticami in ABC-tablicami).

Namesto tega bo moralo biti vsako vozilo, ki bo uporabljalo slovenske avtoceste in hitre ceste, registrirano za uporabo sistema DarsGo in opremljeno z napravo DarsGo, ki omogoča obračun cestnine.

Podjetniki, ki se ukvarjate z dejavnostmi v cestnem tovornem prometu, se morate na nov sistem cestninjenja pravočasno pripraviti. Registracijo v nov sistem cestninjenja že lahko opravite na enem izmed DarsGo servisov, mogoča pa je tudi spletna registracija prek aplikacije e-DarsGo. Strošek izdaje ene naprave DarsGo, vključno z davkom na dodano vrednost, znaša 10 evrov.
Po uspešni registraciji podjetja in vozil ter plačilu administrativnih stroškov za izdajo naprave, se bo vsako napravo DarsGo personaliziralo za posamezno vozilo. To pomeni, da se bodo nanjo zapisali registrska številka vozila, EURO-emisijski razred vozila in število osi vlečnega vozila. Vozniki vlečnih vozil bodo sicer morali pozneje na napravi DarsGo ročno nastaviti ustrezno število osi glede na cestninski razred (ali bodo vozili s priklopnikom ali brez njega).

Uporabniki boste lahko naprave za nov sistem cestninjenja prevzeli na vseh DarsGo servisih. Tujci pa jih bodo lahko (ob predhodni registraciji v e-DarsGo in plačilu administrativnih stroškov s kreditno oziroma debetno kartico za posamezno napravo DarsGo) prejeli tudi po pošti.

Prav tako naprave lahko že namestite v vozila, saj do 1. aprila 2018 ne bodo delovale. Obstoječi sistem cestninjenja se bo uporabljal do vključno 31. marca 2018 do polnoči.
VIR: www.data.si

četrtek, 23. november 2017

Kako se znebiti finančnega stresa?

Z upoštevanjem teh 6 nasvetov se podjetnik lahko ubrani finančnega stresa in se ga nauči obvladovati.

Večja verjetnost obstaja, da bo podjetnik pod vplivom finančnega stresa sprejel slabe odločitve pri vodenju podjetja in ga mogoče celo pahnil v bankrot. Podjetnik se mora zato naučiti obvladovati finančni stres in se ga znebiti oziroma storiti vse kar je možno, da zmanjša vpliv stresa na njegovo odločanje.

  1. Poskrbite za varnostno rezervo

Samostojni podjetniki in lastniki mikro ali malih podjetij se lahko zaščitijo pred finančnim stresom s prihranki, ki jih hranijo na ločenem računu in predstavljajo varnostno rezervo za prebroditev težkih obdobij ali za nepričakovane stroške. Varnostna rezerva je sicer za mnoge podjetnike, še posebno tiste, ki so na začetku poslovne poti, zadnje kar si lahko privoščijo. Več smisla vidijo v porabi denarja za nove investicije ali razvoj izdelka in s tem zasledovanjem dobičkonosnosti, kar je popolnoma razumljivo. Vseeno pa morajo biti pripravljeni tudi na nepričakovane situacije v poslovnem svetu, kjer jih varnostna rezerva lahko reši, še posebej, če so samostojni podjetniki, ki odgovarjajo z vsem svojim premoženjem.

Priporočljivo je, da podjetnik na varčevalnem računu za nepredvidljive dogodke hrani vsaj trikratnik do šestkratnih mesečnih stroškov podjetja. Samostojni podjetnik, ki za povprečne mesečne stroške nameni štiri tisoč evrov, bi na varčevalnem računu moral imeti pripravljenih od 12 tisoč do 24 tisoč evrov, za hude čase in omilitev finančnega stresa. 

2. Ne zanašajte se na zadolževanje

Dostikrat podjetnik denar namesto za varnostno rezervo, raje nameni za nove investicije in povečanje dobičkonosnosti podjetja. V primeru finančnih težav se mora zato zateči k zadolževanju. Banke sicer ponujajo premostitvene kredite in izredne kredite, vseeno pa je treba razumeti, da je tako zadolževanje drago, še posebej za podjetje, ki je že tako v težavah. Seveda je vprašanje tudi, če bo podjetnik sploh uspel dobiti posojilo. 

3. Davki, investicije, varčevanje, življenje

Kot je dejal nekdanji ameriški predsednik Benjamin Franklin sta na svetu gotovi le dve stvari in to sta davki in smrt. Za podjetnika je ključno, da sproti poravnava obveznosti do države, saj ga v primeru neplačila čakajo sankcije. Smiselno je, da podjetnik poskuša predvideti koliko bo od bruto mesečnih prihodkov moral nameniti za davke, koliko za investicije, koliko lahko privarčuje in koliko porabi za življenjske stroške. S takim načrtom bo vedno vedel koliko ima prostih denarnih sredstev in bo lažje obvladoval finančni stres, če se ta pojavi. 

4. Nadzorujte tekoče stroške oziroma porabo denarja

Samostojni podjetniki velikokrat čez palec ocenijo koliko denarja zapravijo za tekoče mesečne stroške, kar pa se potem ne ujema z dejansko porabo. Mislijo na primer, da na mesec za stroške plačajo 10 tisoč evrov, v resnici pa jih 12 tisoč evrov. Takšna napaka se skozi mesece povečuje in lahko hitro privede do likvidnostnih težav. Zelo pomembno je, da podjetnik spremlja svoje poslovne knjige in sodeluje z računovodstvom ter tako točno ve koliko na mesec nameni za stroške. 

5. Organizirajte finance podjetja

Tako kot je smotrno imeti urejene osebne finance, morajo biti urejene tudi finance v podjetju. Brez urejenih poslovnih financ bo podjetnik težko sprejemal pravilne odločitve in se bo le s težavo osredotočal le na rast in dobičkonosnost podjetja. Z urejenimi financami se bo vsak podjetnik tudi lažje soočil s finančnim stresom. 

6. Poiščite strokovno finančno pomoč

Smiselno je, da si podjetnik, ki ima težave z organiziranjem poslovnih financ in nima nadzora nad tekočimi stroški poišče pomoč finančnega svetovalca, ki ga bo usmeril na pravo pot. Seveda storitve finančnega svetovanja za podjetnike niso zastonj, vendar lahko odločajo med preživetjem podjetja ali pa stečajem.

VIR: http://bankazapodjetnike.si

sreda, 22. november 2017

Kako živeti s kreditom?

Ko začnemo odplačevati kredit, se naši mesečni izdatki občutno zvišajo. Osnova upravljanja kreditnih obveznosti je, da si izdelamo družinski proračun: zabeležimo vse prihodke in odhodke ter jih razdelimo v smiselne kategorije. 

Skozi mesec s kreditom

Da se ne bi znašli v likvidnostnih težavah, moramo realno oceniti prihodke in odhodke prilagoditi novim razmeram. Pomembno je, da si zagotovimo varnostno rezervo; ta nam bom omogočila, da bomo svoje obveznosti poravnali tudi v primeru začasne izgube ali zmanjšanja prihodka. A osnova upravljanja kreditnih obveznosti je, da si izdelamo družinski proračun.

Pri tem nam je lahko v pomoč tudi bančni svetovalec, ki nam bo povedal, kakšni so priporočeni deleži za posamezne kategorije odhodkov. Razvrstimo jih po pomembnosti in vsaki kategoriji pripišemo zgornji limit. Pomembno je, da redno spremljamo denarne tokove in preverjamo, ali se držimo omejitev. Tako bomo lažje načrtovali in uresničili finančne cilje, ob morebitnih težavah pa pravočasno ukrepali. Priporočljivo je  (velja za redne mesečne prejemke v višini vsaj 1.500 evrov.):
  • za osnovne življenjske izdatke (hrana, obleka, ogrevanje, elektrika) namenimo okoli 30 % prejemkov,
  • za redne finančne izdatke (kredit, zavarovanje, varčevanje) do 40 % prejemkov in
  • za druge izdatke (razvedrilo, rekreacija …) do 30 % prejemkov.
Če ima naš kredit spremenljivo obrestno mero, je pomembno, da spremljamo gibanje EURIBOR-ja. Banke višino mesečnega obroka, vezanega na EURIBOR, prilagajajo v različnih časovnih intervalih (mesečno, četrtletno, polletno, letno), z rednim spremljanjem gibanje referenčne obrestne mere pa se lahko pravočasno pripravimo na morebitno zvišanje anuitete.

Predčasno poplačilo kredita

Če nam je uspelo poleg varnostne in pokojninske rezerve privarčevati še toliko denarja, kolikor znaša preostanek našega dolga, se je v večini primerov smiselno odločiti za predčasno poplačilo kredita. S tem prihranimo plačilo obresti in sprostimo družinski proračun. Kriterij za odločitev o tem, ali s temi prihranki poplačati dolg ali ne, je razlika v višini obresti in stroškov servisiranja kredita in višini donosa prihrankov. Če nas kredit stane več, kot nam prinašajo prihranki, se torej kredit splača poplačati. Pri odločitvi nam bo v veliko pomoč načrt plačil, ki ga izdela banka. Iz njega je razvidno, kako se s poplačilom vsakega mesečnega obroka spreminja razmerje med glavnico in obrestmi in kako se spreminja glavnica. 

 Negotovi časi

Življenje je polno vzponov in padcev in nekaterih se ne da predvideti. Tako vedno obstaja možnost, da se znajdemo v situaciji, ko svojih mesečnih obveznosti ne bomo zmogli pravočasno poravnati. V takem primeru se moramo takoj oglasiti v banki. Najslabše je namreč, če težave ignoriramo.

S primerno varnostno rezervo lahko omilimo kreditna tveganja in zagotovimo redno poplačilo obveznosti, tudi ko so naši prihodki manjši.

Če ugotovimo, da naša varnostna rezerva ne bo dovolj za redno odplačevanje dolga ali če te sploh nimamo, je nujno, da takoj obiščemo svetovalca v banki in poiščemo rešitev. Možnosti je več. Največkrat se kredit reprogramira, tako da se podaljša rok plačevanja in s tem zmanjša mesečni obrok. Druga možnost je moratorij oziroma odlog odplačevanja kredita. Možna je tudi kombinacija obojega. V skrajnem primeru je smiselno razmisliti tudi o odprodaji dela premoženja, a večinoma se lahko s pravočasnim obiskom v banki izognemo takim ukrepom. 

VIR: nlb.si 

torek, 21. november 2017

Napitnine – kompleksen svet nepisanih pravil

Svet napitnin je zapleten in mnogim včasih tudi težko razumljiv. V nekaterih deželah so normalen del vsakodnevnega poslovanja, v drugih velja dajanje napitnine za žalitev. Ponekod so zneski določeni že na ceniku, drugje so njihove vrednosti priporočene ali celo prepuščene odločitvi posameznika. Kako torej ravnati, ko vam natakar, voznik taksija ali nosač potovalk na letališču z nasmehom nepremično zre v oči ali celo nastavi roko? V takem primeru boste morali seči v žep, kajti le “hvala” in vrnjen nasmeh ne bosta dovolj. 


Napitnina pri nas in v tujini

Sistem napitnin v Sloveniji nima dolge tradicije ali določenih nepisanih pravil. Iz navade se na pultu običajno pusti nekaj drobiža ali z besedami: “Je že v redu,” da vedeti, da drobiža ni treba vrniti, še posebej če ostanek ni prevelik. Po zapisih na različnih forumih sodeč Slovenci nismo pretirano skopuški z napitninami, je pa res, da nam gre denar za napitnino lažje iz žepa, kadar smo s storitvijo zadovoljni in imamo občutek, da se je nekdo za nas zares potrudil. Če je torej hrana dobra, natakarica prijazna in hitra, če nam je naša frizura všeč in nas je voznik taksija udobno pripeljal na cilj, damo napitnino, sicer ne. V Sloveniji smo namreč še vedno mnenja, da imajo vsi zaposleni plačo ter da so storitev, hrana in pijača že same po sebi dovolj drage, zato ni razlogov za dodaten evro ali 10 % vrednosti računa napitnine.

V tujini pa povsod temu ni tako. V nekaterih državah napitnine predstavljajo pomemben del zaslužka, zato so po nepisanih pravilih obvezne. Če je ne daste, vas sicer ne bodo tožili na sodišču, lahko pa si nakopljete jezo in kopico grdih pogledov. Pri tem vas ne bo rešilo niti dejstvo, da tega morda niste vedeli ali da dajanja napitnin niste navajeni. Zaradi občutka in navade, da mu napitnina pripada, vas bo prvi, ki mu je ne boste dali, hitro poučil o navadah in odstotkih. Predvsem v ZDA ali na velikih turističnih križarkah imajo zaposleni dokaj nizke osnovne plače, nato pa z “obveznimi” napitninami dobijo razliko do spodobnega ali celo odličnega mesečnega zaslužka. Neredko so ponekod že vključene v cenik, včasih pa lahko ob izstavitvi računa plačnika tudi neprijetno presenetijo kot dodaten, nepričakovan strošek. 
 
Kaj vpliva na višino napitnine?

Kdaj dati napitnino, koliko napitnine in zakaj, predvsem pa komu? Napitnino večina ljudi razume kot izraz hvaležnosti oz. nagrado, kadar se je bila storitev opravljena nad pričakovanji, ob tem pa je z njo povezanih še nekaj dejavnikov:
  • osnovna cena izdelka/storitve,
  • višina končnega računa,
  • izkušnja z izvajalcem storitve (prijaznost, komunikativnost, urejenost, hitrost, simpatičnost),
  • osebno počutje (nanj je vezana trenutna radodarnost),
  • vrsta storitve (restavracija, taksi, frizerski salon, bencinski servis, bar, hotel …),
  • lokacija,
  • osebno finančno stanje.
Uporabni “napitninski” nasveti

Za konec si oglejmo še, koliko napitnine je priporočljivo pustiti v različnih delih sveta. Vrednosti so okvirne in jih raje zaokrožite navzgor, da boste na varni strani:
  • Evropa: v restavracijah večinoma 10 % vrednosti računa (če ni že vključena v končni znesek), v taksiju zaokrožite znesek navzgor, nosačem dajte evro ali dva za vsako potovalko.
  • ZDA: v restavracijah od 10 % do 20 % vrednosti računa (če ni že vključena v končni znesek) ali dolar oziroma dva za vsak kozarec pri pultu. Taksi od 10 % do 15 %, nosači 1 dolar ali 2 za vsako potovalko. V ZDA se vrednosti napitnin razlikujejo tudi glede na mesta, vrsto restavracij ali težo oziroma velikost potovalk.
  • Azija: Na Japonskem je napitnina žalitev, enako velja ponekod na Kitajskem, razen v določenih prestižnih restavracijah in hotelih. V Hong Kongu znašajo vrednosti napitnin 10 % zneska.
  • Bližnji vzhod: Tudi v bogatih Združenih arabskih emiratih in Katarju se napitnin ne branijo in pričakujejo okrog 15 % vrednosti računa.
  • Turistične ladje (križarjenja): od 8 do 10 EUR na osebo na dan, napitnina je določena kar na ceniku in se deli med večino osebja. Napitnina ni upoštevana v osnovni ponudbi agencij in se dodatno plača na ladji. 
 
VIR: http://azimut360.si

ponedeljek, 20. november 2017

Mož in žena imata vsak svoj normiran s.p.- na kaj bodite pozorni?

Z davčno reformo, ki obsega spremembo petih zakonov, želi vlada med drugim preprečiti zlorabe pri normirancih. Zato se bodo po novem prihodki, ki jih bodo dosegale povezane osebe, med seboj seštevali. Mož in žena torej ne bosta mogla imeti vsak svojega normiranega s.p., kot to velja sedaj. Oziroma, lahko ga bosta imela, vendar se bodo pri omejitvi za delo preko normiranega s. p. nujni prihodki šteli skupaj.
 
Povezane osebe in normirani s. p. po novem

Pogoji za vstop v sistem obdavčitve po normiranih odhodkih, kljub prihajajoči spremembi zakonodaje, ostajajo enaki. In sicer, s.p., ki ima polno zavarovano vsaj eno osebo (normalni s.p.), ne sme zaslužiti več kot 100 tisoč evrov na leto. Popoldanski s.p. pa ne sme zaslužiti več kot 50 tisoč evrov na leto.

Vlada pa predlaga spremenjen pogoj za izstop iz sistema. Zavezanec bi moral izstopiti, če bi imel v dveh zaporednih letih skupno več kot 300 tisoč evrov prihodkov. Pri tem pa bi se prihodki, ki jih bi dosegle povezane osebe, med seboj seštevali.

Povezane osebe davčna zakonodaja opredeljuje v Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb. Veste, kdo je povezana oseba? Čeprav po omenjenem zakonu brat in sestra ne veljata za povezani osebi, pa za primer seštevanja prihodkov pri normirancih bratje in sestre štejejo za povezane osebe.
Če bosta denimo mož in žena imela v lasti vsak svoj polni normirani s.p. in bi več kot dve zaporedni leti vsak od njiju imel po 170 tisoč evrov prihodkov, bi skupaj presegla mejo 300 tisoč evrov prihodkov. To pomeni, da ne bi smela biti več v sistemu normirancev, ampak bi bila obdavčena po dejanskih odhodkih.

Predlagana zakonodaja pa jima daje možnost, da lahko dokažeta, da je njuna situacija v skladu s cilji in nameni ugotavljanja davčne osnove na podlagi normiranih odhodkov. Torej, da ne gre zgolj za izkoriščanje sistema normirane obdavčitve, ampak da vsak opravljata svojo dejavnost. Denimo, da ima žena frizerski salon, mož pa ima avtomehanično delavnico.

Mož in žena pa bosta še naprej lahko imela vsak svoj s.p. brez omejitev, če davčne osnove ne bosta ugotavljala po sistemu normiranih odhodkov. Prav tako samostojnemu podjetniku pri delu lahko pomagajo družinski člani, če gre za kratkotrajno delo.

Povezane osebe in normirani s.p. kot to velja sedaj

Ugotavljanje prihodkovnega pragu za povezane osebe na zgoraj podstavljen način trenutno ni predpisano oziroma možno. Mož in žena imata lahko vsak svoj normirani s.p. brez omejitev.

VIR: www.data.si

četrtek, 16. november 2017

Dajatve pri uvozu blaga iz tretjih držav

Pri nakupovanju blaga iz tujine končna cena ni nujno enaka tisti ceni, ki jo določi prodajalec iz tujine. V nekaterih primerih je za uvoženo blago potrebno plačati še carino, trošarino in davek na dodano vrednost.

Nakupi iz drugih držav članic Evropske unije, razen v zelo redkih izjemah (blago, ki še ni bilo sproščeno v Evropski uniji, ali pošiljke z območij, ki so izvzeta iz carinskega območja Unije), so oproščeni carine in carinskega postopka. Pri uvozu poštnih pošiljk manjših vrednosti iz tretjih držav (držav, ki niso članice carinske unije EU) pa obstajajo oprostitve. 

Carinska unija

Carinska unija je enoten trgovinski prostor, v katerem blago prosto kroži, ne glede na to, ali je bilo izdelano v EU ali uvoženo od drugod. Tako je mogoče finski mobilni telefon ali švedsko pohištvo uvoziti v Slovenijo brez plačila dajatev in brez carinske kontrole.

Carino za blago, uvoženo iz držav zunaj EU, denimo za televizor iz Južne Koreje, pa je treba plačati dajatve, ko blago prvič vstopi v EU, potem ni več ne carin ne kontrol.

EU stalno posodablja in avtomatizira postopke, ki lajšajo trgovanje prek njenih notranjih in zunanjih meja ter obljublja, da podjetjem kmalu ne bo več treba izpolnjevati carinskih obrazcev na papirju. Omrežja carinskih uprav vseh držav članic naj bi bila med seboj popolnoma elektronsko povezana, kar bi trgovcem v celotni EU omogočilo, da vse carinske postopke opravijo na enem mestu.

Od trenutka uvoza blaga na carinsko območje EU je to pod carinskim nadzorom in je lahko predmet kontrole carinskih organov. Za celotno blago, ki ga ni mogoče deklarirati ustno, je treba na meji vložiti carinsko deklaracijo za vnos blaga v želeni postopek. 

Uvoz blaga prek pošte

Kot je že zgoraj omenjeno, ni treba opravljati carinskih formalnosti za pošiljke, ki v Slovenijo prispejo iz drugih držav članic EU, razen če gre za blago, ki v EU še ni bilo sproščeno v prost promet ali je poslano z ozemelj, ki so izvzeta s carinskega območja EU ali davčnih območij posameznih držav članic.

Za blago, ki prispe iz tretjih držav (držav, ki niso članice EU), velja, da mora iti ob uvozu skozi carinski postopek. Te obveznosti so oproščene razglednice in pisma, razne tiskovine (kot npr. katalogi, ceniki, navodila za uporabo itd.), javne listine, poslovne knjige ter občasne pošiljke blaga neznatne vrednosti do skupne vrednosti 22 evrov, če niso zavezane plačilu uvoznih dajatev, razen pošiljk, ki vsebujejo alkohol in alkoholne pijače, parfume in toaletne vode ter tobak in tobačne izdelke. 

Uvozne dajatve

Uvozne dajatve so carine in druge dajatve s podobnim učinkom (npr. protidumpinške ali izravnalne dajatve). Carina se obračuna po predpisani stopnji od carinske vrednosti blaga, ki se običajno ugotavlja iz računa o nakupu, lahko pa tudi na osnovi vrednosti enakega ali podobnega blaga, uvoženega na carinsko območje EU in po ostalih predpisanih metodah. Uvozne dajatve je potrebno plačati tudi za rabljeno blago in brezplačne pošiljke.

Pri carinjenju blaga se uporabijo stopnje, predpisane v carinski tarifi (glej Carinska vrednost). Za blago v pošiljki nekomercialne narave, katerega vrednost ne presega 700 evrov, se pod določenimi pogoji lahko uporabi pavšalna carinska stopnja v višini 2,5 %. Carinska stopnja in ostali morebitni ukrepi v zvezi z uvozom in izvozom blaga se lahko ugotovijo s pomočjo brskalnika TARIC. 
 
Poštne pristojbine do namembnega kraja se v celoti vštejejo v carinsko vrednost. Izjema je le blago v pošiljkah nekomercialne narave, pri katerih se poštne pristojbine v carinsko vrednost ne vštejejo.

Tako so pošiljke, sestavljene iz blaga zanemarljive vrednosti, ki se pošljejo neposredno iz tretje države prejemniku v EU, oproščene plačila DDV do vrednosti 22 EUR, plačila uvoznih dajatev pa, če vrednost blaga ne presega skupaj 150 EUR, na pošiljko.

Če je torej pošiljka npr. vredna 10 EUR, se ne plačata niti carina niti DDV; če je pošiljka vredna npr. 50 EUR je treba plačati DDV, carina pa se ne plača; za pošiljko, ki bo vredna npr. 200 EUR, bo potrebno plačati carino in DDV.

Pri odločanju o odobritvi oprostitve dajatev za pošiljke zanemarljive vrednosti se upošteva skupna vrednost blaga v pošiljki, poštne pristojbine za blago v skladu s carinskim zakonikom se ne upoštevajo. Kadar se ugotavlja carinska vrednost v pošiljki zanemarljive vrednosti, so za določanje te pomembne tudi poštne pristojbine. Poštne pristojbine se torej za namene oprostitve ne upoštevajo, saj se ugotavlja vrednost blaga v pošiljki (in ne carinska vrednost). Kadar pogoji za oprostitev niso izpolnjeni, pa so poštne pristojbine del vrednosti, od katere je treba plačati dajatve. 

Obračun DDV namesto uvozne dajatve

Za uvoženo blago, za katerega je obveznost obračuna DDV nastala po 30. juniju 2016, veljajo spremembe, ki so bile sprejete v sklopu novele Zakona o DDV. Po novem sistemu se bo DDV ob uvozu plačeval na dva načina, in sicer kot uvozna dajatev ali preko obračuna DDV. Davčni zavezanec, ki ima sedež v Sloveniji in je tukaj identificiran za namene DDV, bo plačeval DDV preko obračuna DDV, a le v primeru, da bo kot prejemnik blaga v trenutku uvoza davčnemu organu v carinski deklaraciji zagotovil naslednje informacije:
  • svojo identifikacijsko številko za DDV, ki jo izda davčni organ v Sloveniji,
  • davčno osnovo, kot je določena v 38. členu ZDDV,
  • stopnjo DDV in znesek DDV.
S spremembo 77. člena ZDDV se v bistvu spremeni le način plačila, ne pa višina davčne obveznosti. Carinski organ bo deklariral vse dajatve, vključno z DDV, le pri šifri B00 bo vpisal oznako način plačila DDV.

Ministrstvo za finance obljublja, da se bo uvedlo avtomatsko izpolnjevanje polj 31 in 26, kjer bo izkazana davčna osnova kadar bo davčni zavezanec plačal DDV preko DDV-O obračuna. 

Oprostitev uvoznih dajatev

Pri presoji, ali je blago v pošiljki upravičeno do oprostitve, se upošteva samo vrednost blaga (brez poštnine).

Plačila uvoznih dajatev so oproščene:
pošiljke, sestavljene iz blaga zanemarljive vrednosti, ki se pošiljajo neposredno iz tretje države (npr. ZDA, Kitajska) prejemniku v Uniji, in sicer do skupne vrednosti 150 evrov. Oprostitev ne velja za alkoholne pijače, parfume in toaletne vode ter tobak in tobačne izdelke;
blago v pošiljkah nekomercialne narave, ki jih iz tretje države pošiljajo fizične osebe drugim fizičnim osebam, ki živijo na carinskem območju EU. Pošiljka se šteje za pošiljko nekomercialne narave, če je priložnostna in vsebuje blago, namenjeno izključno osebni uporabi prejemnika ali njegove družine, glede na naravo in/ali količino blaga pa se vidi, da gre za nekomercialne namene – pošiljatelj pošlje pošiljko prejemniku brezplačno. Pod navedenimi pogoji je plačila uvoznih dajatev oproščeno blago, katerega skupna vrednost v pošiljki, vključno s spodaj navedenimi izdelki, ne presega vrednosti 45 evrov. 

Davek na dodano vrednost

DDV pri uvozu se obračuna od davčne osnove, ki jo sestavljata po carinskih predpisih ugotovljena carinska vrednost blaga ter znesek carine in drugih dajatev, ki se plačujejo ob uvozu. DDV se glede na vrsto blaga obračuna po splošni stopnji 22 % oziroma znižani stopnji 9,5 %. Znižana stopnja DDV velja npr. za prehrambene izdelke, zdravila, knjige itd. 
 
Oprostitev DDV

Pri presoji, ali je blago v pošiljki upravičeno do oprostitve DDV, se upošteva samo vrednost blaga (brez poštnine).

Plačila DDV so oproščene:
pošiljke blaga neznatne vrednosti, poslane prejemniku kot pismo ali paket, v skupni vrednosti do 22 evrov. Oprostitev ne velja za alkoholne pijače, tobak in tobačne izdelke ter parfume in toaletne vode;
pošiljke nekomercialnega blaga, ki jih fizična oseba s prebivališčem v tujini brezplačno pošilja fizični osebi na carinskem območju EU do vrednosti 45 evrov. Pogoji za oprostitev plačila DDV za blago v pošiljki nekomercialne narave so smiselno enaki pogojem za oprostitev plačila uvoznih dajatev. V pošiljki nekomercialne narave se brez plačila DDV lahko uvozi tudi minimalna količina tobačnih izdelkov (do 50 cigaret ali do 10 cigar), alkoholne pijače (1 liter žgane pijače ali penine ali 2 litra vina), 50 gramov parfuma ali 0,25 litra toaletne vode, 500 gramov kave in 100 gramov čaja. 

Trošarine

Ob uvozu izdelkov, ki so zavezani plačilu trošarine, kot so npr. alkohol in alkoholne pijače, tobak in tobačni izdelki, se poleg uvoznih dajatev in DDV obračuna tudi trošarina.

Oprostitev trošarin

Oprostitev plačila trošarine velja samo za omejene količine trošarinskih izdelkov v pošiljkah nekomercialne narave. Omejitve pri blagu nekomercialne narave so enake kot pri oprostitvi plačila DDV. Če so količine navedenih izdelkov v pošiljki presežene, se trošarina obračuna od njihove celotne količine. 

Povračilo ali odpust zneska dajatev ob vrnitvi poškodovanega ali neustreznega blaga

Blago, poslano po pošti, se lahko vrne in prejemnik lahko v zakonsko predpisanih primerih zahteva povračilo oziroma odpust dajatev.

Kadar se blago, poslano po pošti vrne, carinski organ na zahtevo prejemnika razveljavi carinsko deklaracijo za sprostitev v prost promet in povrne znesek plačanih dajatev, ob pogojih, da se zahteva za razveljavitev vloži v treh mesecih od dneva sprejema deklaracije in je bilo blago izvoženo na naslov dejanskega dobavitelja ali na drug naslov, ki ga je navedel dobavitelj.

Če prejemnik vrne blago, poslano po pošti zato, ker je bilo v trenutku sprejema poškodovano ali ni ustrezalo določbam pogodbe, na podlagi katere je bilo uvoženo, lahko v roku 12 mesecev od dneva prepustitve blaga (t. i. uvoz) zahteva povračilo ali odpust zneska dajatev. Povračilo ali odpust zneska dajatev se odobri pod pogojem, da blago ni bilo uporabljeno in se bo izvozilo s carinskega območja EU.

V roku 12 mesecev od uvoza pa lahko prejemnik zahteva povračilo ali odpust zneska dajatev v drugih primerih, ki urejajo posebno situacijo in izhajajo iz okoliščin, pri katerih ne gre niti za malomarnost niti za goljufivo ravnanje udeleženega.

Kadar se poleg uvoznih dajatev zahteva tudi povračilo ali odpust DDV, se lahko vračilo DDV izvrši z izplačilom ustreznega zneska le za tisti del, za katerega prejemnik blaga, ki je plačal znesek DDV, ki ni zakonsko dolgovan, ni uveljavil odbitka DDV. Če je bil DDV od uvoza že upoštevan kot odbitek DDV, se plačilo DDV vrne oziroma odpusti le, če zavezanec dokaže, da je odbitek DDV zmanjšal za znesek DDV, ki naj bi ga carinski organ vrnil oziroma katerega plačilo naj bi odpustil. 

Oprostitev plačila uvoznih dajatev pri blagu v osebni prtljagi potnikov, ki prihajajo iz tretjih držav

Blago v osebni prtljagi potnikov, ki prihajajo iz tretjih držav, se lahko uvozi brez plačila uvoznih dajatev, DDV in trošarin, če je blago nekomercialne narave in njegova skupna vrednost ne presega 300 evrov na osebo. Za potnike v zračnem in pomorskem prometu znaša ta vrednost 430 evrov.

Za potnike, mlajše od 15 let, znaša vrednost oprostitve 150 evrov, ne glede na prevozno sredstvo, s katerim potujejo.

Za trošarinske izdelke se oprostitev uporablja ob upoštevanju nekaterih količinskih omejitev. 
 
Ponaredki 

Varstvo pravic intelektualne lastnine je ena od nalog carinskih organov pri nadzoru uvoženega blaga. Izvaja se za blagovne znamke, modele, patente, avtorske in druge pravice, za katere je bila v Sloveniji ali drugi državi članici EU vložena zahteva za ukrepanje. Ob sumu, da se z uvoženim blagom kratijo pravice intelektualne lastnine, carinski organi blago začasno zadržijo in o tem obvestijo prejemnika blaga in imetnika pravice (npr. lastnika blagovne znamke). Na zahtevo imetnika pravice lahko pride do odvzema in uničenja takega blaga. 

Nasveti za izogib plačilu uvoznih dajatev pri spletnem nakupovanju

Spletna naročila iz Združenih držav Amerike, Kitajske ali iz katere druge države, ki ni članica EU, razdelite na več naročil manjše vrednosti, saj se tako lahko izognete plačilu DDV in carine.

Pri preračunavanju vrednosti blaga carinski organi uporabljajo tečajno listo za komitente Banke Slovenije (http://www.bsi.si/podatki/tec-kom-BS.asp?MapaId=1232), katera uporablja prodajni tečaj, veljaven prvega v mesecu, za cel mesec. (Vir: T. Rus)

Še nasvet za uporabnike plačilnega sistema PayPal. V sistemu PayPal nastavite, da banka menja valute, saj ima ta bolj ugoden tečaj kot PayPal.

Slednje lahko nastavite na spodaj opisan način:
Profile
My money
My preapproved payments – update
Set Available Funding Sources
To potem pripelje na stran:
Manage Funding Sources
V Conversion Options izberite drugo možnost, ne možnosti PayPal. (Vir: T. Rus)

Če naročite pošiljko preko spleta, se dogovorite s pošiljateljem (prodajalcem), da pošiljki priloži račun o nakupu. V večini primerov bo tako carinski organ imel na voljo potrebne podatke in bo lahko pošiljko obravnaval takoj in brez predhodnega obveščanja prejemnika, blago pa bo praviloma takoj sproščeno v prost promet in že naslednji delovni dan tudi dostavljeno prejemniku.
 
VIR: mladipodjetnik.si

sreda, 15. november 2017

Ustanovitev podružnice

Namen ustanovitve podružnice je najpogosteje opravljanje pridobitne dejavnosti tujega podjetja v Sloveniji. Podružnica nastopa kot nekakšen podaljšek matičnega podjetja, ki tudi odgovarja za poslovanje svoje podružnice. 


Pri ustanovitvi podružnice v Sloveniji moramo upoštevati dva pravna akta, in sicer Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki ureja statusne vidike ustanovitve podružnice v Republiki Sloveniji, in Direktivo 2012/17/EU Evropskega parlamenta in Sveta o razkritjih podružnic, ki ureja obveznost razkritja nekaterih dokumentov in podatkov s strani podružnic, če se podružnica odpira v državi članici EU.

Po slovenskem pravu lahko podružnico ustanovi tako domača kot tuja pravna oseba, ustanovi pa se lahko brez osnovnega kapitala. To je logično, saj podružnica nastopa kot nekakšen podaljšek matičnega podjetja, ki odgovarja tudi za poslovanje svoje podružnice.
Namen ustanovitve podružnice je najpogosteje opravljanje pridobitne dejavnosti tujega podjetja v Sloveniji, saj lahko tuje podjetje tako dejavnost v Sloveniji opravlja le, če pri nas ustanovi podružnico
ali pa svoje samostojno podjetje. Tuja podjetje iz tretjih držav (torej držav, ki niso članice EU) pa lahko ustanovijo podružnico v Sloveniji le, če so v državi, kjer imajo sedež, registrirana že vsaj dve leti (to denimo velja za podružnice iz Hrvaške, ZDA, Švice, Srbije, Turčije ipd.).

Ime in ustanovitev podružnice

Kot smo zapisali zgoraj, podružnica nastopa v imenu in za račun tujega podjetja, pri čemer je zavezana uporabljati firmo matičnega podjetja, njegov sedež in svojo firmo. Hipotetično podružnica torej v pravnem prometu lahko nastopa takole: Company LLC, Company Avenue 100, London, UK, Company Slovenia LLC. Izrecno bi želel poudariti, da podružnice niso pravne osebe, smejo pa opravljati vse posle, ki jih sicer lahko opravlja matična družba.


Podružnice lahko ustanovijo tudi tuja društva, pri čemer morajo biti tudi take podružnice vpisane v register podružnic tujih društev. Ko se podružnica tujega društva registrira v slovenskem registru, lahko začne poslovati, in sicer nastopa v imenu in za račun tujega društva. Pri poslovanju mora uporabljati ime tujega društva in svoje ime, za njeno poslovanje pa v celoti odgovarja tuje društvo.
Tuja podjetja postopek registracije podružnice običajno opravijo pri notarju. Podružnica lahko začne opravljati gospodarske posle le v okviru dejavnosti, ki je vpisana v registru (t. i. »ultra vires« doktrina). Če nek drug zakon za začetek opravljanja neke dejavnosti poleg tega določa še posebne pogoje za opravljanje te dejavnosti, lahko začne družba opravljati to dejavnost, ko izpolni posebne pogoje, določene s tem drugim zakonom.

Da lahko podružnica veljavno deluje v Republiki Sloveniji, jo je potrebno vpisati v sodni register, in sicer ne glede na to, da ni pravna oseba. Za tak vpis je potrebno uporabiti poseben obrazec, ki je dosegljiv tudi na spletu (denimo na spletnem portalu e-VEM).
Omenil bi še poslovno enoto družbe. Ker nekateri ne razlikujejo med podružnico in poslovno enoto, je koristno opozoriti, da je bistvena razlika med njima v tem, da obe entiteti sicer nimata statusa pravne osebe, vendar pa je podružnico potrebno vpisati v sodni register, poslovno enoto pa priglasiti v Poslovni register Slovenije. Poslovno enoto je po zakonu potrebno ustanoviti takrat, ko podjetje svojo dejavnost opravlja na drugem naslovu, ki ni sedež podjetja.

VIR: mladipodjetnik.si

torek, 14. november 2017

Odlog plačila davka za podjetnike


Če gospodarski subjek vse težje izpolnjuje svoje davčne obveznosti do države, ima možnost odloga plačila davčnih obveznosti.

Možnost, ki jo ponujata 102. in 103. člen Zakona o davčnem postopku (ZdavP-2), ni nova, vendar je postala bolj aktualna šele v zadnjih nekaj letih, ko so davčni zavezanci FURS dobesedno zasuli z vlogami za odlog oziroma obročno plačevanje davčnih obveznosti.
V osnovi gre za dve možnosti odloga oz. obročnega plačila davka, in sicer:
  • odlog oz. obročno plačevanje davka v primeru nastanka hujše gospodarske škode; ter
  • odlog oz. obročno plačevanje davka z zavarovanjem.
Odlog in obročno plačevanje davka v primeru nastanka hujše gospodarske škode

Davčni organ lahko dovoli davčnim zavezancem, ki bi jim plačilo davčnega dolga povzročilo hujšo gospodarsko škodo:
  • odlog plačila davka za čas do dveh let (odlog plačila)
  • ali plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev (obročno plačevanje).
Pogoj za odlog oziroma obročno plačevanje davka je nastanek hujše gospodarske škode, kar pomeni, da lahko vlogo vložijo samo tisti subjekti, ki se ukvarjajo z gospodarsko dejavnostjo – pravne osebe oziroma združenje oseb, samostojni podjetnik posameznik in posamezniki, ki samostojno opravljajo dejavnost. Pogoji, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni za to, da davčni organ dovoli odlog oz. obročno plačilo davčnih obveznosti, so naslednji:
  • davčni zavezanec je trajneje nelikviden ali je izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov;
  • trajnejša nelikvidnost oziroma izguba sposobnosti pridobivanja prihodkov je nastala iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati;
  • davčnemu zavezancu grozi hujša gospodarska škoda;
  • odlog plačila davka oziroma obročno plačevanje davka bi omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode.
Ključen kriterij, ki ga mora davčni zavezanec dokazati je obstoj grožnje nastanka hujše gospodarske škode, v kolikor plačilo davka ne bi bilo odloženo oz. ne bi bilo dovoljeno obročno plačilo. Podrobnejše definicije posameznih pogojev za odlog oz. obročno plačilo davka so določeni v Pravilniku o izvajanju zakona o davčnem postopku:
  • Trajnejša nelikvidnost
Šteje se, da je davčni zavezanec trajneje nelikviden, če ni sposoben pravočasno izpolnjevati zapadlih obveznosti, vendar še ne izpolnjuje pogojev za začetek enega od insolvenčnih postopkov. Davčnemu zavezancu se lahko, ob izpolnjevanju drugih pogojev, dovoli odlog ali obročno plačilo davka, tudi če še ni trajneje nelikviden, pa bi tako stanje nastopilo, če bi davek, za katerega želi odlog ali obročno plačilo, že zapadel v plačilo.
  • Izguba sposobnosti pridobivanja prihodkov
Šteje se, da je davčni zavezanec izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere ni mogel vplivati, če je izguba sposobnosti pridobivanja prihodkov nastala zaradi:
začetih stečajnih postopkov ali postopkov prisilne poravnave pri njegovih ključnih poslovnih partnerjih;
ukrepov tuje države, na trgu katere davčni zavezanec ustvarja prihodke, zaradi katerih bi prišlo do trajnejše nelikvidnosti;
dlje časa trajajoče nezmožnosti opravljanja dejavnosti zaradi bolezni;
neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti oziroma odpovedi pogodbe ključnih pogodbenih partnerjev, če davčni zavezanec izkaže, da po sodni poti uveljavlja terjatve do pogodbenih partnerjev, oziroma če so taka dejanja posledica domnevnih kaznivih dejanj pogodbenih partnerjev, za katere je podan obtožni predlog v kazenskem postopku;
izrednih in nepredvidenih dogodkov na trgu.

  • Obstoj grožnje nastanka hujše gospodarske škode
Šteje se, da davčnemu zavezancu grozi hujša gospodarska škoda, če je davčni zavezanec trajneje nelikviden ali je izgubil sposobnost pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere ni mogel vplivati. Dejstvo, da bo odlog oziroma obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode, mora zavezanec izkazati s pojasnili, poslovnimi strategijami in plani, sprejetimi poslovnimi odločitvami, predvidenimi finančnimi tokovi, pričakovanimi prilivi, pogodbami s poslovnimi partnerji, kreditnimi pogodbami ter z drugimi dokazili, katerih izvedba in finančni učinki se bodo pokazali v kasnejših obdobjih. 
Odlog ali obročno plačevanje davka z zavarovanjem 

V nadaljevanju Zakon o davčnem postopku (ZdavP-2) predvideva možnost odloga ali obročnega plačevanja davčnih obveznosti tudi v primeru, da niso izpolnjeni pogoji glede nastanka hujše gospodarske škode. Davčni organ dopusti davčnemu zavezancu odlog plačila davka za največ 12 mesecev ali obročno plačevanje davka v največ 12 mesečnih obrokih pod pogojem, da davčni zavezanec predloži katero izmed naslednjih zavarovanj:
  • vknjižba zastavne pravice v register (npr. hipoteka, zastava premičnin, vrednostnih papirjev itd.),
  • bančna garancija brez ugovora na prvi poziv, ki jo izda banka, ki jo kot garanta prizna davčni organ;
  • garantno pismo zavarovalnice, ki ga izda zavarovalnica, ki jo kot garanta prizna davčni organ;
  • cirkulirani certificirani ček, če je trasat takega čeka banka, ki jo kot garanta prizna davčni organ;
  • avalirana menica, če jo je avalirala banka, ki jo kot garanta prizna davčni organ;
  • gotovinski polog. 
Postopek za uveljavljanje odloga ali obročnega plačevanja davka

Davčni zavezanec, ki želi uveljavljati pravico do odloga ali obročnega plačevanja davka mora vložiti predpisan obrazec pri davčnem organu. Vlogo za odlog oz. obročno plačilo davka se predloži bodisi pisno bodisi preko sistema e-davki na posebej predpisanem obrazcu:
  • Vloga za odlog oz. obročno plačilo davka v primeru hujše gospodarske škode
  • Vloga za odlog oz. obročno plačilo davka v primeru predložitve zavarovanja
Odlog oziroma obročno plačilo nista mogoča za akontacije davka (npr. akontacija dohodnine od plač zaposlenim) ali davčni odtegljaj (npr. prispevki za starševsko varstvo, ki gredo v breme delodajalcev).

Enako velja tudi za prispevke za zdravstveno zavarovanje, prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (če gre za vloge, vložene po 1.1.2013, ko je stopil v veljavo Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-2), za obveznosti, na katere učinkuje postopek zaradi insolventnosti ter za obveznosti, katere davčni organ le izterjuje.

Za čas odloga oz. obročnega plačila se obračunajo obresti po referenčni obrestni meri za izračun državne pomoči, ki jo objavi Evropska komisija, v višini, ki je veljala na dan izdaje odločbe o odlogu oziroma obročnem plačilu. V primeru odobrenega obročnega plačila in zamude s plačilom posameznega obroka, zapadejo v plačilo vsi naslednji neplačani obroki.
VIR: https://mladipodjetnik.si

ponedeljek, 13. november 2017

Je stanovanje vaš poslovni prostor?

Preden se podjetnik odloči za odprtje podjetja, se brez dvoma sreča tudi z vprašanjem poslovnih prostorov, kjer bo opravljal dejavnost. Poslovne prostore lahko najame oziroma kupi v poslovni stavbi, kot poslovni prostor pa si lahko izbere tudi stanovanje oziroma zasebno hišo.

Za opravljanje določenih dejavnosti, denimo na področju gostinstva, trgovine, skladiščenja, proizvodnje, izobraževanja itd., so predpisana natančna pravila, kakšen mora biti poslovni prostor. Pri samem postopku za ustanovitev podjetja se teh pogojev sicer ne preverja. Podjetnikova dolžnost pa je, da zagotovi ustrezen poslovni prostor in pridobi zahtevana dovoljenja, preden začne opravljati dejavnost.
 
Kdaj je potrebno uporabno dovoljenje?

Vsak objekt, v katerem je poslovni prostor, mora praviloma imeti uporabno dovoljenje, ne glede na dejavnost (velja tudi pisarniško dejavnost). Izda ga pristojna upravna enota (Oddelek za okolje in prostor), na območju, kjer se nepremičnina nahaja.

Če torej podjetnik poslovni prostor najema ali kupuje, se splača, da ob najemu oziroma nakupu preveri, če nepremičnina že ima dovoljenje za uporabo v ustrezne poslovne namene. S tem bo pridobil informacijo, ali dejavnost lahko začne opravljati takoj.

Uporabnega dovoljenja pa ni treba pridobiti:
  • če podjetnik v zasebni hiši manj kot 50 odstotkov bivalnih površin nameni poslovnemu prostoru,
  • če podjetnik le manjši del stanovanja nameni poslovnemu prostoru.
Stanovanje ali zasebna hiša kot poslovni prostor

Največ podjetnikov na začetku registrira svoj poslovni naslov kar doma, v zasebni hiši oziroma si za poslovni prostor izbere stanovanje. To lahko storijo vsi, ki opravljajo tiho dejavnost in hkrati dejavnost, za katero z zakonom ali drugim predpisom ni določeno, da je poslovni prostor obvezen.

Stanovanje je namenjeno stanovanjski rabi, zato je za njegovo uporabo v druge namene načeloma potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov stavbe. Slednje nedvoumno izhaja iz določila 29. člen Stanovanjskega zakona. Ta pravi, da gre v primeru, ko se stanovanje uporablja za druge namene, za posel, za katerega se izrecno zahteva soglasje vseh etažnih lastnikov in ne le več kakor treh četrtin etažnih lastnikov.

Pri tem pa je treba razlikovati uporabo stanovanja v druge namene od spremembe namembnosti stanovanja. Če podjetnik želi stanovanju v celoti spremeniti namembnost v poslovni namen, potrebuje gradbeno in uporabno dovoljenje ter že pri izdaji gradbenega dovoljenja soglasja vseh etažnih lastnikov.

Soglasje etažnih lastnikov

Zakon dovoljuje, da posameznik stanovanje uporablja tudi za opravljanje dejavnosti. A le, če to počne samo v delu stanovanja in da gre za t.i. tiho dejavnost. Tiho dejavnost podjetnik opravlja, če ne moti sosedov in ne povzroča čezmerne obremenitve skupnih prostorov (bloka).

V takem primeru ne gre za spremembo namembnosti stanovanja skladno s predpisi o graditvi objektov, prav tako tudi ne gre za spremembo rabe stanovanja.

Če stanovanje torej ni v celoti poslovni prostor, podjetnik ne potrebuje soglasja vseh etažnih lastnikov. Pridobiti mora le soglasje solastnikov, ki imajo več kot tri četrtine solastniških deležev in soglasja lastnikov vseh stanovanj, na katera meji njegovo stanovanje (zidovi in stropi).

Ob pričetku poslovanja mora o tem obvestiti tudi upravnika. Enako velja za najemniško stanovanje, pri katerem mora podjetnik pridobiti tudi dovoljenje lastnika stanovanja, v katerem živi.
 
Prepoved opravljanja dejavnosti in globe

Če podjetnik ni pridobil predpisanih dovoljenj oziroma soglasij, ga lahko stanovanjski inšpektor kaznuje z globo v višini od 500 do 15.000 evrov. Prav tako pa inšpektor lahko prepove opravljanje dejavnosti. 
 
VIR: data.si