četrtek, 17. januar 2019

Donacija ali sponzorstvo? Kakšna je razlika?

Nekateri podjetniki in podjetja se odločijo, da bodo del svojega dohodka vrnili nazaj v okolje. S to gesto skrbijo za družbo in okolje, v katerem delujejo. Običajno sredstva podarijo raznim humanitarnim, zdravstvenim, športnim in izobraževalnim institucijam. V praksi so najbolj pogoste donacije in sponzorstva. Razlikovanje med donacijo in sponzorstvom je pomembno predvsem zaradi različne davčne obravnave. 


 Kaj pomeni donacija in kaj sponzorstvo?

Pojem donacije najdemo v Pravilniku o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti. Donacija je brezpogojno plačilo oziroma prispevek v denarju ali naravi, ki ga prejme zavod, ustanova, verska skupnost, zbornica, reprezentativni sindikat, od fizične ali pravne osebe, brez obveznosti vračila in se ne nanaša na plačilo za proizvode ali storitve. O donacijah govorimo takrat, ko podjetje podari denarna sredstva določeni organizaciji, brez proti usluge. Organizacija, ki prejme donacijo, nima nobene obveznosti do donatorja. Dogovor o donaciji je lahko opredeljen v pogodbi ali v drugem dokumentu. Bistveno pa je, da so iz pogodbe ali drugega dokumenta razvidni sledeči podatki:
  • naziv in status organizacije, ki donacijo prejme,
  • namen zbiranja sredstev in
  • kako bodo sredstva porabljena.

Pojem sponzorstva je pogosto povezan s športom. Športni klubi in posamezni športniki so deležni sponzorstev oziroma finančne podpore, ki jim omogoča nadaljnji razvoj in doseganje vrhunskih športnih rezultatov. Podjetja in podjetniki, ki prispevajo sredstva, oziroma sponzorji pa za odobrena sredstva zahtevajo proti uslugo, najpogosteje v obliki storitev oglaševanja in promocije. Sodelovanje med sponzorjem in športnikom oziroma športnim klubom se običajno zapiše v pogodbo, kjer se opredeli pravice in obveznosti obeh strani. 

Davčna obravnava donacij

Davek od dohodkov pravnih oseb

Za donatorja so donacije davčno nepriznan odhodek (30. člen ZDDPO-2). To pomeni, da podarjena sredstva ne zmanjšujejo davčne osnove za obračun davka od dohodkov pravnih oseb. Za organizacijo, ki opravlja nepridobitno dejavnost, pa prejeta donacija ni obdavčena, ob izpolnjevanju pogojev iz 9. člena ZDDPO-2 (nepridobitna dejavnost).
Kljub temu, da donacije niso davčno priznan odhodek, pa lahko donator izkoristi olajšavo za donacije (59. člen ZDDPO-2). Donator lahko uveljavi olajšavo v višini 0,3 % obdavčljivega prihodka v posameznem davčnem letu, oz. največ v višini davčne osnove, če:
  • donacijo izplača v denarju ali v naravi za humanitarne, invalidske, socialno varstvene, dobrodelne, znanstvene, vzgojno-izobraževalne, zdravstvene, športne, kulturne, ekološke, religiozne in splošno koristne namene in
  • donacijo izplača rezidentom Slovenije ali rezidentom države članice EU, ki ni Slovenija, če so po posebnih predpisih ustanovljeni za opravljanje nepridobitne dejavnosti.
Poleg olajšave v višini 0,3 % obdavčljivega prihodka lahko donator izkoristi še dodatno olajšavo v višini 0,2 % obdavčljivega prihodka. To velja v primeru, če donacijo izplača v denarju ali v naravi za kulturne namene ali pa gre za izplačilo prostovoljnim društvom, ki so ustanovljena za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami in delujejo v javnem interesu (npr. gasilci).

Če donator zaradi premajhne davčne osnove v določenem poslovnem letu ne more v celoti uveljaviti olajšave za donacije, lahko to stori v naslednjih treh davčnih obdobjih. 

Davek na dodano vrednost (DDV)

Donacije niso predmet obdavčitve z DDV. Donacija namreč ne pomeni opravljanja storitev ali dobave blaga za plačilo (15. člen PZDDV-1). Kot smo že omenili, donator podari sredstva brez povračila v obliki dobave blaga ali opravljanja storitve. 



Davčna obravnava sponzorstev

Davek od dohodkov pravnih oseb

Za razliko od donacij gre pri sponzorstvih za plačilo storitev reklamiranja in promocije. Organizacija ali posameznik, ki prejme sponzorska sredstva, običajno izda račun za opravljene storitve promocije in reklamiranja. Odhodki na podlagi prejetega računa so pri sponzorju davčno priznani, če so (1. in 2. odstavek 29. člena ZDDPO-2):
  • potrebni za pridobitev obdavčljivih prihodkov,
  • neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti,
  • nimajo značaja privatnosti in
  • so v skladu z običajno poslovno prakso.
Organizacija prejeta sponzorska sredstva obravnava kot obdavčljiv prihodek z naslova opravljenih storitev.

Primer: Podjetje, ki se ukvarja s proizvodnjo in prodajo smuči, sponzorira lokalni smučarski klub. V zameno za sponzorska sredstva smučarski klub poskrbi za promocijo podjetja. Za opravljene storitve izstavi račun. Ali so stroški reklame in promocije na podlagi računa smučarskega kluba davčno priznani? Podjetje lahko dokaže, da so stroški promocije potrebni za pridobivanje prihodkov (prodajo smuči) in da gre za običajno poslovno prakso, zato so stroški reklame in promocije davčno priznan odhodek. 

Davek na dodano vrednost (DDV)

Sponzorska sredstva so obdavčena z DDV, saj gre za opravljanje storitev v skladu z 3. členom ZDDV-1. Organizacija, ki prejme sponzorska sredstva, izda račun za opravljene storitve promocije z obračunanim 22 – odstotnim DDV.

Vir: www.minimax.si, avtorica: Mojca Müller


ponedeljek, 14. januar 2019

Učinkovito delo z elektronsko pošto

Elektronska sporočila so od svojega pojava leta 1971 postala eden najpogostejših načinov komunikacije. Skupaj vsak dan pošljemo 112,5 milijard poslovnih emailov. Po neki statistiki v povprečju vsak uporabnik prejme 88 sporočil, pošlje pa jih 34. Ni čudno, da je ena najpogostejših pritožb v moderni pisarni vezana na količino čakajočih neprebranih sporočil. 

Del problema izhaja iz tega, da smo glede dela z emaili prepuščeni sami sebi. Seveda, tudi izven delovnega okolja smo imeli opravka z elektronsko pošto, vendar nas nič ni pripravilo na obseg in način dela, ki ga email zahteva v poslovnem svetu.
Profesionalno usposabljanje na področju dela z elektronsko pošto v veliki večini
sestavljata 2 koraka: "Tukaj sta tvoj email naslov in geslo za dostop." in "Veselo na delo!".

Posledično nastopi situacija, ko prav vsak izmed nas razvije svoj lasten sistem za spopadanje in obdelavo elektronske pošte. Seveda jo imamo nenehno odprto v ozadju – da lahko čim hitreje dostopamo do nje in preverimo, če nas čaka kakšno novo sporočilo. A ni vedno ta pot najboljša.

S poplavo sporočil se spopadamo na različne načine, znaki preobremenjenosti poštnega predala pa so univerzalni. Sporočila se berejo površno, izgubljajo se podrobnosti nalog, nanje pozabimo, v najboljšem primeru pa se spregleda kakšna trivialna informacija.
 
Za učinkovito delo z elektronsko pošto je potrebno določiti nekaj pravil, tako na osebnem nivoju, kot tudi na ravni celotne organizacije.

Najprej si postavite pravilo, kolikokrat na dan naj pogledate v mapo prejete pošte. Tiste navade v smislu "samo na hitro pogledam, če je slučajno kaj nujnega" se probajte izogibati. Že tovrstna kratka motnja je dovolj, da izgubite fokus pri nalogi, ki ste jo sicer opravljali. Raziskave kažejo, da ljudje potrebujemo v povprečju 23 minut, da se ponovno osredotočimo na prvotno nalogo. Kolikokrat na dan je primerno za vas, je odvisno od vašega delovnega mesta, dostikrat je dovolj v maile pogledati le enkrat ali dvakrat dnevno. Obstajajo pa delovna mesta, kjer je to opravilo nujno opraviti vsaj enkrat na uro ali celo pogosteje. To pravilo je torej potrebno prilagoditi glede na konkretno situacijo in delovne naloge. Kakorkoli, pravilo naj bo, da pošto pogledate čim manjkrat, vmes pa se osredotočite na naloge z visoko dodano vrednostjo. 
 
Drugo še pomembnejše pravilo je, da znamo prejeto pošto učinkovito obdelatiNeučinkovito je, da sporočilo preberemo, se seznanimo s tem kaj od nas zahteva, odločimo se, da bomo odgovorili kasneje, ga označimo kot neprebrano in odpremo naslednje sporočilo. Vse, kar smo s tem dosegli je, da bomo čez nekaj časa to sporočilo ponovno odprli, ga ponovno prebrali in ponovno začeli razmišljati, kaj z njim narediti. Po vsej verjetnosti pa smo se nanj spomnili tudi v vmesnem času.

Zato se moramo že ob prvem stiku s sporočilom odločiti, kaj bomo z njim naredili. Dobra praksa je, da sporočil ne puščate v mapi “Prejeto”, ampak jih po obdelavi premaknete v drugo mapo (npr. “Arhiv” ali “Končano”).
 
Naslednje pravilo je, da sporočil ne organizirajte v mape.

Če sporočila razporejate po mapah, potem čas izgubljate trikrat:
  • pri iskanju: študije po pokazale, da sporočilo najhitreje najdemo z iskalnikom, ne z brskanjem po mapah;
  • pri odločanju: za vsako sporočilo morate sprejeti odločitev, kam ga boste uvrstili;
  • pri razporejanju: fizično razporejanje (drag&drop) sporočil v ustrezne mape je odvečno opravilo.
Tudi avtomatični filtri oz. pravila za razporejanje prejetih sporočil zadeve ne rešujejo – nasprotno, saj to pomeni, da imate naenkrat prejeto pošto razdrobljeno na več mest. 
 
In še zadnji nasvet: definirajte proces obdelave sporočil.

Odprite odjemalec za elektronsko pošto. Odprite najstarejše sporočilo v mapi "Prejeto". Odločite se, kaj boste z njim naredili.

Za vsako sporočilo se, takoj ko ga odprete, vprašajte, če od vas zahteva kakšen odziv. Če ne, potem sporočilo arhivirajte ali izbrišite. Če vsebuje informacije, ki jih boste morda potrebovali kdaj v prihodnosti, pa sporočilo shranite med koristno vsebino (referenca).

V primeru, da sporočilo zahteva neko aktivnost v točno določenem terminu (npr. sestanek), jo vpišite v koledar.


Če sporočilo zahteva vaš neposreden odziv, potem si zastavite vprašanje: "Ali lahko nalogo opravim v 2 minutah?" Če je odgovor pritrdilen, potem to naredite takoj. Če ne, potem aktivnost zapišite na seznam nalog, sporočilo premaknite v arhiv in se lotite obdelave naslednjega sporočila.

Povzeto po: www.accbox.net

četrtek, 10. januar 2019

Nadomestilo za neizrabljen dopust - kdaj ga je potrebno izplačati?

Neizrabljen dopust je pogosto pereča tema ob zaključku delovnega razmerja. Pogosto se delodajalci, pa tudi delavci sprašujemo kdaj (bivšemu) delavcu pripada nadomestilo in kdaj ne. 
 
 
Delavec se letnemu dopustu ne more odpovedati

Eno najpomembnejši pravil, ki jih glede letnega dopusta določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), je to, da se delavec ne mora odpovedati pravici do letnega dopusta. Četudi bi torej delavec podal izjavo, s katero bi se odpovedal pravici do letnega dopusta, bi bila ta neveljavna. Prav tako bi bil neveljaven sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o denarnem nadomestilu za neizrabljen dopust. ZDR-1 pa določa izjemo od tega pravila, in sicer dopušča, da se delavec in delodajalec ob prenehanju delovnega razmerja sporazumeta, da se delavcu neizrabljen dopust izplača. Tak dogovor je torej možen le ob prenehanju delovnega razmerja.

Delavec mora torej ves dopust, ki mu pripada, tudi izkoristiti. Kaj pa, ko to ni mogoče?

Neizrabljen dopust je pogosto predmet sporov med delodajalcem in delavci. Do takšnega spora je prišlo tudi med delavcem, ki je bil na bolniški od začetka marca 2017. Pred tem datumom pa ni mogel izkoristiti niti dneva dopusta za leto 2017. Delavec je sedaj, še vedno med bolniško odsotnostjo, podal odpoved delovnega razmerja in zahteva nadomestilo za ves neizrabljen dopust. Ali mu pripada?
 
ZDR-1 v 162. členu določa, da je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti izrabo letnega dopusta v tekočem koledarskem letu, delavec pa je dolžan do konca tekočega koledarskega leta izrabiti najmanj dva tedna, preostanek letnega dopusta pa v dogovoru z delodajalcem do 30. junija naslednjega leta. Nadalje pa določa, da ima delavec pravico izrabiti ves letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem koledarskem letu oziroma do 30. junija naslednjega leta zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, do 31. decembra naslednjega leta.

Bistveno vprašanje, na katerega je treba odgovoriti je, ali je delavec imel možnost izkoristiti letni dopust in koliko, preden je nastopil bolniško. Če delavec namreč res ni imel možnosti izkoristiti niti enega dneva letnega dopusta v letu 2017, je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust. Predvsem zato, ker bo do izteka odpovednega roka na bolniški in torej dopusta tudi letos ne bo mogel izkoristiti.
 
Povzeto po: www.data.si

ponedeljek, 07. januar 2019

Ima vaše podjetje označevalno tablo?

Označevalna tabla podjetja je tabla, na kateri so zapisani osnovni podatki podjetja. Na Tržnem inšpektoratu Republike Slovenije svetujejo, da imajo vsa podjetja na svojem sedežu postavljeno označevalno tablo, tudi tista, ki jih zakon k temu izrecno ne zavezuje. 
 
 

Označevalna tabla je obvezna za trgovce in gostince
 
Označevalna tabla je obvezna za tiste podjetnike, ki imajo trgovino. Takšno obveznost za področje trgovinske dejavnosti določa Zakon o trgovini oziroma na njegovi podlagi sprejet Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih za opravljanje trgovinske dejavnosti. Pravilnik tako določa, da mora biti na zunanji strani prodajalne na vidnem mestu napis z navedbo firme in sedeža trgovca ter morebitnim imenom prodajalne.

Za področje gostinske dejavnosti pa Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih in o obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti določa, da mora gostinski obrat imeti ob vhodu vidno označen naziv firme in sedež gostinca. Označena mora biti tudi vrsto in ime obrata, nastanitveni obrat, ki se kategorizira, pa tudi označbo kategorije.

Označevalna tabla tudi pri drugih podjetjih
 
S predpisi, ki so v pristojnosti Tržnega inšpektorata, na splošno sicer ni določena obveznost podjetnika, da mora objekt, kjer ima podjetje sedež, opremiti z označevalno tablo.

Ne glede na navedeno pa tudi ostalim podjetjem tržni inšpektorji svetujejo, da objekt, v katerem poslujejo, označijo z osnovnimi podatki o podjetju. Na primer vsaj s firmo podjetja. To je pomembno tudi z vidika dobrih poslovnih običajev in lažjega dostopa njihovih strank. 
 
Vir: www.data.si