četrtek, 27. junij 2019

Spodbujanje ženstvenosti ali ... ?

Vodstvo ruskega podjetja Tatprof plača zaposlenim ženskam 1,35 evra vsakič, ko na delovnem mestu nosijo krajše krilo. Tako imenovani ženski maraton poteka do konca junija. 
 

Podjetje Tatprof je znano po proizvodnji aluminija, med drugim so bili glavni dobavitelj aluminija za olimpijske igre leta 2014 v Sočiju, od danes pa so znani še po eni zanimivi zgodbi. Ker je delo v Tatprofu predvsem moške narave, so v vodstvu ugotovili, da so zaposlene ženske nekako izgubile njihov čar, zato so si omislili akcijo, v kateri nagrajujejo ženske elemente pri zaposlenih nežnejšega spola. Da slednje prejmejo bonus, morajo poslati fotografijo z delovnega mesta v krilu, ki ne sme biti daljše od 5 centimetrov nad koleni. V akciji je sodelovala že 60 žensk, povedo iz podjetja.

Da ženske prejmejo bonus, morajo poslati fotografijo z delovnega mesta v krilu, ki ne sme biti daljše od 5 centimetrov nad koleni.

Ker je bila akcija v medijih in na družabnih omrežjih zelo kritizirana (maraton označujejo za seksizem, mobing ter grozno ravnanje z ženskami), so iz podjetja podali izjavo za javnost, v kateri so razložili svojevrstno gibanje. Zapisali so, da so si želeli popestriti delovne dni in da se s takimi idejami ekipa povezuje in pogosteje druži, kar pripelje do dobrih rezultatov. Podjetje ima sicer 70 odstotkov zaposlenih moškega spola, ki so nad akcijo seveda navdušeni. Predstavnica podjetja Anastasia Kirillova je medijem prav tako razložila, da mnoge ženske v "moških" službah postajajo vse bolj podobne moškim zaposlenim in ravno zaradi tega je predsednik uprave Sergej Rachkov omogočil, da zopet začutijo svojo ženstvenost. Drugi del t.i. ženskega maratona pa so različna tekmovanja v kuhanju. V Tatprofu se borijo proti mešanju vlog spolov tudi tako, da za moške redno organizirajo različna tekmovanja, nazadnje so tekmovali v sklecah.
 
Vir: www.svetkapitala.delo.si

ponedeljek, 24. junij 2019

Sobodajalci, vas zanima kako zakonito poslovati?

Pred vrati so počitnice, večina od nas se veseli, saj si v tem času vzame dopust in si končno privošči sprostitev. Za tiste, ki pa oddajajo stanovanja, apartmaje ali vikende, so lahko prihajajoči meseci, kljub dobičku, prav stresni. Namreč, inšpektorji v poletnih mesecih (maju, juniju, juliju in avgustu) še toliko bolj nadzorujejo, ali sobodajalci zakonito oddajajo svoje nepremičnine. V kolikor inšpektorji ugotovijo, da gre za nezakonito oddajo nepremičnine, torej “na črno”, lahko le-ti zaradi prekrška sobodajalcu izrečejo visoko globo, tudi do 30.000 evrov. 
Sobodajalci, če želite v miru spati, uredite vse potrebno, da bo oddajanje nepremičnine zakonito in vas ne bo skrbelo v primeru, če vam potrka na vrata inšpektor. 
Po Zakonu o gostinstvu (ZGos) je sobodajalec:
  • fizična oseba,
  • samostojni podjetnik posameznik,
  • društvo ali
  • pravna oseba, ki nudi gostom nastanitev z zajtrkom ali brez, v lastnem ali v najetem stanovanju ali počitniški hiši. 
Fizična oseba je lahko sobodajalec, če opravlja dejavnost le občasno, skupno ne več kot pet mesecev v koledarskem letu, gostom nudi do 15 ležišč in je vpisana v Poslovni register Slovenije.  
 
Veliko sobodajalcev si pomaga s platformami Airbnb in Booking.com. Gre za spletna portala namenjena oddajanju sob, apartmajev in drugih nepremičnin, ki jih gostitelj nudi svojim gostom proti plačilu.

Preden sobodajalec začne zakonito opravljati dejavnost, mora urediti vso potrebno dokumentacijo za zakonito oddajanje nepremičnine. Pridobiti mora dokazilo o lastninski ali razpolagalni pravici, kar pomeni, v kolikor sobodajalec ni lastnik nepremičnine (dokazuje z izpiskom iz zemljiške knjige), mora izkazovati pravico razpolaganja z njo. To razpolagalno pravico dokazuje z najemno ali podnajemno pogodbo. Pridobiti je potrebno uporabno dovoljenje glede stanovanjske namembnosti nepremičnine. Potrebno je soglasja solastnikov, npr. v primeru večstanovanjske hiše mora nosilec dejavnosti pridobiti soglasja vseh solastnikov. Glede same nepremičnine pa je potrebno zagotoviti splošne minimalne pogoje, in sicer kot so požarni red, minimalni tehnični pogoji. Slednji so določeni v Pravilniku o minimalnih tehničnih pogojih in o obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti. Poleg vsega naštetega pa je potrebno urediti stanovanje v skladu s Pravilnikom o kategorizaciji nastanitvenih obratov.

Ko sobodajalec uredi in si pridobi vso potrebno dokumentacijo, ki jo je priporočljivo imeti pri sebi v primeru obiska inšpektorja, se nato vpiše v register AJPES. Vsi ti predhodno izpolnjeni pogoji pomenijo, da sobodajalec lahko zakonito začnete opravljati dejavnost.

Da bo to dejavnost zakonito opravljal, pa bo sobodajalec moral poskrbeti še za:
  • zakonito izdajanje računov,
  • poročati podatke o gostih in prenočitvah prek spletne aplikacije eTurizem,
  • plačevati davek od dohodka iz dejavnosti,
  • plačevati turistično takso,
  • plačevati pavšalne prispevke za pokojninsko in invalidsko ter za zdravstveno zavarovanje.
Administrativnih ovir torej ni malo, zato svetujemo sobodajalcem, da se na to pot dobro in premišljeno pripravijo, predvsem pa naj se pravočasno podajo nanjo.
 
Povzeto po: www.data.si
 

četrtek, 20. junij 2019

Kam investirati?

Se sprašujete naslednje vprašanje:
Imam prosta sredstva, ki jih ne bom potreboval še najmanj dve leti. Kaj bi mi priporočili?
 

Varčevanje na banki predstavlja osnovni tip varčevanja slovenskih vlagateljev. A to se spreminja, saj trenutno okolje kaznuje varčevalce in nagrajuje tiste, ki si denar sposojajo. Predstavljajte si naslednji scenarij: sosedu posodite 1.000 evrov za eno leto. Čez eno leto sosed potrka na vaša vrata in posojilo vrne z vračilom 950 evrov. Torej ste morali vi plačati za to, da ste lahko posodili denar. V praksi pri posojanju denarja v banki seveda ni tako, razen če upoštevamo še stopnjo inflacije. Če vam banka ponudi 0,5 odstotka za vaš depozit, inflacija pa v istem času znaša 1,5 odstotka, ste realno izgubili 1 odstotek vrednosti svojega denarja. Kot da to še ni dovolj, vas je banka na drugi strani nagradila tudi z višjimi stroški storitev, saj mora nekje nadoknaditi »izgubljeno« zaradi rekordno nizkih obrestnih mer.

Veliko tega, kar se danes dogaja, ni zapisano v ekonomskih teorijah. V teoriji so nizke in negativne obrestne mere koristne za takšno obdobje, v katerem smo se znašli danes. To bi moralo znižati stopnjo varčevanja ter spodbuditi porabo. Toda v praksi so se obrestne mere znižale, ljudje pa so začeli več varčevati, saj želijo isto stopnjo obresti, kot so je bili deležni prej.
 
Zaradi zgoraj zapisanega je v zadnjem času večje zanimanje vlagateljev za bolj tvegane produkte, ki bi praviloma morali imeti višje potencialne donose. Če je izpostavljenost vlagatelja tovrstnim produktom previsoka, lahko hitro pride tudi do izgube dela sredstev (kar smo že doživeli z Balkanom leta 2008).

Kam za kratko dobo?
Res je, da 8-odstotni dolgoročni donos pri investiranju v delnice zveni odlično, a se morate obenem zavedati, da temu ni vedno tako. To povprečje je preračunano na zelo dolgo obdobje, ki upošteva tudi veliko depresijo ter obe svetovni vojni in obdobja nadpovprečne rasti v vmesnih časih. Res je, da so obdobja rasti daljša in tudi intenzivnejša, toda v vsakem trenutku morate biti pripravljeni tudi na možnost izgube, ki pride z gospodarsko krizo. In v obdobju, krajšem od petih let, je zadnje, kar si želite, to, da doživite finančno krizo. Na kratko povedano, v primeru naložbe za dobo treh let bi se morali izogibati delniških trgov.
Glede delniških trgov povejmo še, da za dobo, krajšo od petih let, ne obstaja univerzalen nasvet. Gledano zgodovinsko, boste v 87 odstotkih primerov imeli pozitiven donos, kar pa je daleč od tega, da bi imeli tak donos zagotovljen, čeprav je – statistično gledano – verjetnost na vaši strani. Za dobo dveh let pa se verjetnost uspeha drastično zniža, sploh v trenutnem okolju.

Torej, če želite višjo donosnost kot na banki, a ne bi veliko tvegali, imate naslednje možnosti:
  • Podjetniške menice: podjetniške menice imajo podoben koncept kot depozit na banki. Gre za kratkoročno posojilo, za katerega prejmete vnaprej dogovorjeno višino obresti. Praviloma so bolj tvegane od depozita,toda s poglobljenim pregledom računovodskih izkazov podjetja lahko to tveganje občutno znižamo. Ker za vračilo posojila jamči le pravna oseba, kateri sredstva posodite, je tudi obrestna mera praviloma višja kot pri depozitih.
  • Državne obveznice: za vlagatelja predstavljajo obveznice naložbo, ki prinaša vnaprej določene fiksne obresti na posojeni denar, medtem ko je za izdajatelja obveznica vir financiranja ter tudi finančna obveznost, ki jo mora povrniti ob določenem času. Tudi pri tej vrsti naložbe boste praviloma imeli višjo donosnost kot pri depozitih, s tem pa tudi nekoliko višjo stopnjo tveganja.
  • Obvezniški skladi: v nasprotju s prvima dvema možnostma pri obvezniških skladih nimate vnaprej znane stopnje donosa. Zato lahko to možnost štejete za nekoliko bolj tvegano. Lahko prejmete višji donos kot pri prej naštetih, lahko pa tudi nižjega, celo negativnega. Še vedno pa ta možnost spada med bolj konzervativne. Torej, če bi se za kratko dobo radi izognili bankam, so zgoraj naštete možnosti dober začetek. Če pa bi se radi izognili tudi nihanjem, se držite prvih dveh možnosti.
Vir: www.svetkapitala.delo.si

ponedeljek, 17. junij 2019

Kako poteka inšpekciji nadzor?

Veste, kako poteka davčni inšpekcijski nadzor in kakšna pooblastila imajo finančni inšpektorji Finančne uprave Republike Slovenije (FURS)? Se inšpektorji vedno napovedo? 
 
 
Davčni inšpekcijski nadzor se prične z vročitvijo sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru. Pričetek je izjemoma lahko tudi brez sklepa. Inšpektor prične s pregledom poslovnih knjig v osmih dneh od vročitve sklepa. Zakaj v osmih dneh? Da se lahko oseba z dejavnostjo pripravi na pregled.

Seveda pa ni nujno, da se finančni inšpektorji vedno napovejo. Brez predhodne najave vas inšpektor lahko obišče, če bi bil sicer ogrožen namen inšpekcijskega nadzora.

Davčni inšpekcijski nadzor se opravlja v poslovnih prostorih zavezanca, ki opravlja dejavnost. Lahko pa tudi v poslovnih prostorih, kjer se zanj vodijo oziroma hranijo poslovne knjige in druge evidence, denimo v poslovnih prostorih računovodskega servisa. Nadzor se lahko opravi tudi v poslovnih prostorih pooblaščenca ali v prostorih davčnega organa.

Finančni inšpektorji vas lahko obiščejo tudi v stanovanju. A le, če je vaše stanovanje tudi sedež ali poslovni prostor vašega podjetja.

Nadzor se praviloma vedno opravlja v poslovnem delovnem času. Izven delavnika pa le, če zavezanec na to pristane ali je to nujno potrebno zaradi namena inšpekcijskega nadzora.

Na kaj so letos inšpektorji posebno pozorni?

V letu 2018 so finančni inšpektorji najpogosteje izvajali nadzor:
  • davka na dodano vrednost,
  • davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb,
  • davka od dohodkov pravnih oseb in davka od dohodkov iz dejavnosti.
Koliko let nazaj lahko inšpektorji pregledujejo?

Davčni inšpekcijski nadzor je dopusten do zastaranja pravice do odmere obveznosti. Pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti.

Pri podjetjih, ki niso velika, in pri samostojnih podjetnikih obsega nadzor največ tri predhodna obdobja (če gre za obračunsko obdobje, ki je enako koledarskemu oziroma poslovnemu letu) oziroma največ 36 mesecev.

Pri velikih gospodarskih družbah se praviloma davčni inšpekcijski nadzor nadaljuje od zadnjega obdobja, za katerega je bil opravljen predhodni nadzor. Seveda finančni inšpektorji lahko pregledujejo tudi druga obdobja, če obstaja sum zmanjšanja obveznosti zaradi neplačila.

Pri tem na FURS opozarjajo na posebnost v primeru, ko gre za nadzor nenapovedanih prihodkov. Takšen postopek je dopusten za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih desetih let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden.

Kako nadzor poteka?

Po opravljenem uvodnem pogovoru inšpektor glede na okoliščine oziroma zahteve inšpekcijskega nadzora pregleda poslovne in druge prostore, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti ali pridobivanje dohodkov, poslovne knjige, pogodbe, listine in druge dokumente, ki omogočajo vpogled v poslovanje zavezanca. Zavezanec mora predložiti poslovne knjige in evidence, poslovno dokumentacijo in druge dokumente na kraju opravljanja inšpekcijskega pregleda in dati pojasnila, ki so potrebna za njihovo razumevanje. Inšpektor mora zavezanca tekoče obveščati o pomembnih dejstvih v nadzoru.

Davčni organ v desetih dneh po končanem davčnem inšpekcijskem nadzoru sestavi zapisnik, ki ga vroči davčnemu zavezancu. Zapisnik vsebuje ugotovljeno dejansko stanje, ki vključuje vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločbo. V zapisniku se zavezanca za davek opozori glede možnosti in upoštevanja novih dejstev in dokazov iz drugega odstavka tega člena.

Na zapisnik lahko zavezanec za davek da pripombe najpozneje v 20 dneh po vročitvi zapisnika. Temu sledi morebiten dodatni zapisnik (v 30 dneh od prejema pripomb, če se te nanašajo na nova dejstva in dokaze, ki so obstajali pred izdajo zapisnika in jih zavezanec prej upravičeno ni mogel navesti). Nato inšpektor izda odločbo (v 30-ih dneh od prejema pripomb na zapisnik). Z odločbo se sklene postopek inšpekcijskega pregleda na prvi stopnji, kadar so v postopku ugotovljene nepravilnosti.

Vir: www.data.si

četrtek, 13. junij 2019

FURS svetuje: uredite si eVročanje


Ker si vsi davčni zavezanci, ki opravljajo dejavnost (pravne ter fizične osebe), še niso uredili eVročanja, je FURS pozval poslovno javnost zavezance, da si ta sistem vrocanja dokumentov uredijo. Hkrati so zavezance opozorili, da utegnejo nastopiti težave, če si tega še niso uredili. 
 

Med dokumenti, pri katerih poteka eVročanje FURS, so na primer opomini in inšpekcijske odločbe. Če zavezanec nima izpolnjenih pogojev za eVročanje, to ne pomeni, da mu dokumenti niso bili vročeni. V petnajstih dneh po tem, ko FURS v portal eDavki odloži osebno obvestilo zavezancu, se šteje, da je bila vročitev opravljena, ne glede na to, da zavezanec ne izpolnjuje pogojev za eVročanje.

Na zavezancih je torej, da na podlagi 85.a člena ZDavP-2 pridobijo registrirano veljavno kvalificirano digitalno potrdilo in določijo pooblaščenca za vročanje oziroma zunanjega pooblaščenca. Pri teh postopkih jim je na voljo FURS. Z omogočenjem eVročanja FURS je zavezancem omogočeno koriščenje pravic v okviru predpisanega roka oz. izpolnitev svoje zakonske obveznosti v predpisanem roku. Seznam dokumentov, ki jih eVročanje FURS vroča zavezancem, je vedno daljši!
 
Vir: www.dara.si

ponedeljek, 10. junij 2019

Kako bo potekalo plačevanje vseh prispevkov za socialno varnost preko enega e-računa?

Plačevanje vseh prispevkov za socialno varnost bo Finančna uprava RS v obliki e-računov prvič izdala že s 15. junijem. 

E-računi za plačevanje vseh prispevkov že v juniju

Z iztekom roka za predložitev obračunov prispevkov za socialno varnost v juniju, bo FURS že izdal prve e-račune. Zavezanci pa si lahko že pred tem časom uredijo postopek registracije na svojih bankah. E-računi bodo po FURS-ovi izdaji poslani bankam in zavezanec bo lahko dostopal do njih preko svoje spletne banke. Preko spletne banke bo zavezanec e-račun tudi potrdil in poravnal obveznosti. S prejetim plačilom na podlagi e-računa, se tako rednim plačnikom tudi poravnajo prispevki, navedeni na e-računu.
Nezadostno plačilo vseh obveznosti na e-računu, pomeni da se posamezna vrsta prispevka poravna v sorazmernem deležu glede na zneske, ki so določene v e-računu. V primeru starih ne-poravnanih obveznosti, se tudi s plačilom novejšega e-računa, najprej poravna starejše obveznosti.

Ostali roki glede plačil prispevkov se z uvedbo enotnega plačevanja vseh prispevkov za socialno varnost ne spreminjajo. Tako je še vedno potrebno potrditi predložene obračunane prispevke do 15. v mesecu za pretekli mesec in to preko e-Davkov. Do 20. V mesecu pa jih je potrebno tudi poravnati.


Vsi prispevki za socialno varnost, ki jih lahko tako podjetnik poravna hkrati, so tako:
  • prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje,
  • prispevki za zdravstveno zavarovanje,
  • prispevki za starševsko varstvo,
  • prispevki za primer brezposelnosti.

Ostaja možnost plačevanja vseh prispevkov za socialno varnost »po starem«

Zavezanec lahko kljub temu še vedno uporablja način plačila kot ga je uporabljal do sedaj- torej plačevanje z UPN obrazci, vsako obveznost posebej. Prednost plačevanja vseh prispevkov za socialno varnost preko enega e-računa pa je prav pri številu plačanih provizij bankam. Tako je novejši način plačevanja vsekakor bolj ekonomičen.

Vir: www.data.si

četrtek, 06. junij 2019

V obtoku nova bankovca za 100 in 200 EUR

Z 29.5.2019 sta v obtok prišla nova bankovca za 100 in 200 EUR. Oba sta opremljena z še boljšo zaščito pred ponarejanjem. Oba bankovca imata izboljšano smaragdno zeleno številko. Dosedanji evrski bankovci ostajajo zakonito plačilno sredstvo in se uporabljajo vzporedno z novimi bankovci. 


Nova bankovca sta široka kot bankovec za 50 EUR in imata izboljšane elemente za preverjanje pristnosti.

Po novem sta apoena za 100 in 200 EUR enako široka kot bankovec za 50 EUR, med tem ko dolžina ostaja enaka. Velikost je bolj prilagojena denarnicam in priročnejši za uporabo v različnih napravah.

Nova bankovca vključujeta tudi nov hologram s sateliti na vrhu srebrnega traku, na katerem je tudi lik Evrope, portret na poslikavi vaze, ki se nahaja v Louvru. Lik Evrope nakazuje na jasno povezavo z evropsko celino.

Poleg tega ostajajo varovalni elementi kot so: reliefni tisk, portretni vodni znak in portretno okence. Izboljšani so tudi s prostim očesom ne-vidni elementi, kot tudi strojno berljivi elementi. Robovi bankovcev vključujejo tudi reliefne oznake, ki se po apoenih razlikujejo.

S prenovo bankovcev za 100 in 200 EUR se zaključuje projekt »Serija Evropa«, ki od 2013 dalje vključuje prenovo bankovcev. S tem so bili že prenovljeni bankovci za 5,10,20 in 50 EUR. Z letom 2018 je bankovec za 500 EUR prenehal izdajati, a ta kljub temu ostaja zakonito plačilno sredstvo.

Povzeto po: www.data.si

torek, 04. junij 2019

Normiranec: DA ali NE?

Ko odpirate gospodarsko družbo ali s. p. je vredno razmisliti, ali si lahko začetek poslovne poti olajšate s priglasitvijo normiranih odhodkov. V tokratnem članku vam predstavljamo, kaj to pomeni in kakšne so prednosti in slabosti tovrstnega ugotavljanja davčne osnove. 
Za ugotavljanje davčne osnove z normiranimi odhodki se lahko odločite takoj ob ustanovitvi družbe ali s. p. ali pa ob oddaji letnega poročila za preteklo poslovno leto.

Normirani odhodki za podjetja

V praksi se t. i. normirancem upoštevajo 80 % normirani odhodki, tudi če so dejanski odhodki višji ali nižji. Pri družbah se preostalih 20 % prihodkov obravnava kot dobiček, ki se obdavči po 19 % davčni stopnji. Negativna plat normiranih odhodkov je, da skupaj z njimi ni mogoče upoštevati davčnih olajšav, na primer za osnovna sredstva, prav tako ni mogoče upoštevati preteklih davčnih izgub in prenosa neizkoriščenih olajšav iz prejšnjih let.

Družbe morajo za ugotavljanje prihodkov voditi poslovne knjige.

Zavezanci ugotovijo davčno osnovo tako, da od ustvarjenih prihodkov odštejejo normirane odhodke v višini 80 % ustvarjenih prihodkov, vendar ne več kot 40.000 evrov ali 80.000 evrov, če je bila v davčnem letu, za katero se ugotavlja davčna osnova pri zavezancu, v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev. Pri ugotavljanju davčne osnove se upoštevajo prihodki ob njihovem nastanku, in ne šele ob plačilu (po načelu nastanka poslovnih dogodkov).

Normirani odhodki za samostojne podjetnike

Samostojni podjetniki, ki svojo davčno osnovo ugotavljajo z upoštevanjem 80 % normiranih odhodkov, plačajo 20-odstotni davek. Pri tem gre za končno obdavčitev, zato se tako izračunani dobiček ne šteje v dohodnino. Podobno kot velja za družbe, velja tudi za samostojne podjetnike – ugotavljanja davčne osnove z normiranimi odhodki ni mogoče kombinirati z davčnimi olajšavami za dejavnost, splošnimi olajšavami in različnimi drugimi osebnimi davčnimi olajšavami. Davek pa mora samostojni podjetnik plačati tudi, če posluje z izgubo in ima torej več odhodkov kot prihodkov.

V nasprotju z družbami samostojnim podjetnikom normirancem ni treba voditi poslovnih knjig, temveč le evidence, kar pomeni enostavnejše in cenovno ugodnejše računovodstvo. 

Zasebniki in družbe, ki se odločijo za normirane stroške, morajo voditi vsaj dve evidenci: evidenco izdanih knjigovodskih listin in evidenco osnovnih sredstev, v primeru posebne zakonodaje na področju njihove dejavnosti pa so lahko obvezne še dodatne evidence. Če je normiranec hkrati zavezanec za DDV, pa mora voditi tudi evidence, ki jih zahteva zakonodaja v povezavi z DDV. Podrobni podatki, kaj vse morajo obsegati evidence in v kakšni obliki morajo biti, so navedeni v Pravilniku o poslovnih knjigah in drugih davčnih evidencah za fizične osebe, ki opravljajo dejavnost.

Za koga so torej smiselni normirani stroški?

Ugotavljanje davčne osnove je primerno za dejavnosti, kjer so dejanski stroški nizki oz. nižji od 80 % prihodkov. Kot dobiček se namreč obdavči le 20 % prihodkov, tudi če je razlika med odhodki in prihodki dejansko večja. Obenem pa se je treba zavedati, da se te davčne osnove ne da še dodatno zniževati s kakšnimi drugimi olajšavami. Ker ni treba beležiti odhodkov, je po drugi strani računovodstvo enostavnejše, za kar se porabi manj časa in denarja.
 
Povzeto po: www.merkatino.si

četrtek, 30. maj 2019

Koraki registracije mednarodne blagovne znamke

Do mednarodne registracije znamke lahko pridemo na več načinov. Zagotovo najbolj enostavno pa je postopek izpeljati preko madridskega sistema, kar poteka preko mednarodnega urada za intelektualno lastnino (WIPO). 
 
 
Največkrat je najbolj smiselno, da se prijavo za registracijo znamke najprej vloži za področje EU. Evropski urad za intelektualno lastnino (EUIPO) bo v tem primeru služil kot urad izvora, kar je nujno potrebno za izvedbo postopka na mednarodni ravni. Postopek za mednarodno registracijo znamke v izbranih državah se nato izpelje z vložitvijo ene prijave za vse izbrane države, preko madridskega sistema. Ta možnost je ponavadi cenovno najbolj ugodna in najbolj enostavna.

Pot do mednarodno registrirane znamke bi tako potekala po naslednjih korakih:

1. Vložitev prijave ali registracija blagovne znamke v EU

Prijavo za blagovno znamko je v tem primeru smiselno torej najprej vložiti na EUIPO. Znamka bo tako zaščitena v vseh članicah EU, tudi v Sloveniji. To pomeni, da za zaščito znamke na področju Slovenije ni potrebno izpeljati ločenega postopka pred slovenskim uradom za intelektualno lastnino. Na ta način prihranite tudi pri pristojbinah.

Postopek vlaganja prijave na EUIPO je poenostavljen, saj sistem omogoča možnost vložitve elektronske prijave. Pristojbine za en razred blaga in storitev znašajo 850 evrov, vsak naslednji razred pa se doplača.

2. Mednarodna registracija blagovne znamke po madridskem sistemu

Po vloženi prijavi ali po dokončni registraciji blagovne znamke pri uradu izvora, se lahko prične postopek mednarodne registracije. Ker je urad izvora v tem primeru EUIPO, se preko njihovega sistema vlaga tudi mednarodno prijavo. Prijavo se vloži elektronsko, pri čemer je med drugim v prijavi potrebno navesti države, v katerih želite registrirati znamko, in priložiti prevod seznama blaga in storitev, v enega od uradnih jezikov WIPO (angleščina, španščina, francoščina).

Pri vlaganju mednarodne prijave, oziroma po pozivu urada, je potrebno plačati tudi mednarodne pristojbine. Slednje so navedene v švicarskih frankih in jih je potrebno poravnati na račun WIPO. Pristojbine so odvisne od števila izbranih držav, od števila razredov blaga in storitev ter od tega ali je znamka v barvi ali črnobela. Mogoče jih je izračunati že vnaprej, preko WIPO kalkulatorja. Poleg pristojbin za registracijo, je pri vlaganju prijave potrebno poravnati tudi pristojbine za prepošiljanje prijave, v tem primeru na račun EUIPO, v vrednosti 300€.

Ko je prijava popolna, jo EUIPO posreduje na WIPO. Ta jo nato razpošlje neposredno uradom za intelektualno lastnino držav, ki so navedene na prijavi. Ko na prijavi izbran urad države prejme prijavo, ima 12, oziroma v določenih primerih 18 mesecev časa, da na WIPO sporoči ali bo blagovno znamko registriral.

Postopek do dokončno registrirane mednarodne blagovne znamke je torej precej dolg in zahteva kar nekaj potrpljenja, dokončna odločitev ali bo znamka mednarodno registrirana, pa pripada državam navedenim na mednarodni prijavi. V primeru da znamko registrirajo, ta velja 10 let, z možnostjo ponovnega podaljšanja.
 
Vir: www.mladipodjetnik.si

ponedeljek, 27. maj 2019

Knjigovodstvo – osnova računovodskega sistema podjetja

Knjigovodstvo je v poslovnem podjetju osnova računovodskega sistema podjetja. Vključuje evidentiranje, shranjevanje in pridobivanje finančnih transakcij za podjetje, neprofitno organizacijo ali posameznika.

Čeprav se zdi očitno, je podrobno in temeljito knjigovodstvo ključnega pomena za podjetja vseh velikosti. Na videz je knjigovodstvo preprosto, ampak hitro postane bolj zapleteno z uvedbo davkov, sredstev, posojil in naložb.

Sledenje finančnim dejavnostim podjetja je resničen namen knjigovodstva, kar pomeni, da omogoča beleženje vhodnih in izhodnih zneskov, ki jih dolgujejo kupci in podjetja, in še več. 
 
 
Knjigovodske listnine in poslovne knjige

V knjigovodskem procesu se predvsem evidentirajo transakcije. V običajnem poteku poslovanja se dokument izdela vsakič, ko pride do transakcije. Knjigovodstvo vključuje zapisovanje podrobnosti vseh teh dokumentov v knjigovodske listnine.

Knjigovodske listnine so dokumenti, katerih namen je knjiženje sprememb. V knjigovodstvu je najpomembnejša listnina račun, poleg računa pa poznamo tudi bančne izpiske, plačilne naloge, dobavnice, blagajniške prejemke in izdatke. Boljši pregled nad poslovanjem nam omogočajo poslovne knjige, katerih namen je zapisovanje podatkov, ki so sistematično urejeni in obdelani. 
 
Tehnologija v knjigovodstvu

Zdi se, da ni nobene industrije, na katero napredek v tehnologiji nima vpliva. Knjigovodstvo ni izjema.

Knjigovodstvo je včasih zahtevalo uporabo velikega števila knjig in listnin, nato veliko datotek Excel, v bistvu zelo veliko količino papirja in računalniških datotek. Shranjevanje hitro postane problem in organizacija je lahko izziv.

Tehnološki napredek je olajšal prehod na računalniški sistem, s programsko opremo, ki je na voljo za nakup in prenos na namizje. Še nadaljnji razvoj je privedel do tega, kar je danes na voljo: spletne aplikacije, podprte v oblaku z neomejenim pomnilnikom. To pomeni, da ni posodobitev, ter ni skrbi za izgubo dokumentov zaradi zrušitev računalnika ali virusov. Nove možnosti so se odprle tudi z razcvetom mobilnih aplikacij, ki vam omogočajo, da upravljate svoje računovodstvo celo na poti.
 
Vir: www.mladipodjetnik.si

četrtek, 23. maj 2019

Sprejemanje računov od tujih dobaviteljev

Zaradi vedno večjega sodelovanja slovenskih podjetji s tujino vam predstavljamo osnovna pravila, ki veljajo za prejemnike računov pri prejemu blaga ali storitev od dobaviteljev iz tujine.
 

Prejet račun za dobavo blaga od dobavitelja iz EU

V skladu s slovensko zakonodajo, je z DDV obdavčen promet blaga, opravljen na ozemlju Slovenije. Ker je promet blaga obdavčen glede na namembni kraj, se obravnava blago, pridobljeno v Slovenijo kot obdavčen promet.

V zvezi z določanjem kraja pridobitve blaga, pri pridobitvah iz druge članice EU obstaja posebnost, in sicer je to kraj, kjer je blago, ko se konča odpošiljanje ali prevoz dano na razpolago kupcu blaga.

Da je neka dobava blaga predmet obdavčitve v Sloveniji kot pridobitev blaga znotraj Unije, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:
  • prodajalec je davčni zavezanec, identificiran za DDV v drugi državi članici,
  • promet je opravljen za plačilo ali se šteje, da je opravljen za plačilo,
  • blago je pridobljeno na ozemlju Slovenije, ter
  • pridobitelj je davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji.
Slovenski zavezanec identificiran za DDV, mora pri pridobitvi blaga iz druge države članice EU, plačati DDV v dveh primerih; če tujec pri dobavi blaga (pri kateri se šteje, da je promet blaga opravljen tam, kjer je kupec blaga identificiran za DDV), prevali davčno obveznost na slovenskega zavezanca z ID za DDV. V primeru, da izpolnjuje vse zakonsko predpisane pogoje za odbitek, lahko obračunani DDV deloma ali v celoti odbija.

Enako velja tudi v drugem primeru in sicer, če tujec sam ne obračuna DDV, od, v Sloveniji dobavljenega blaga in ga zato namesto njega plača slovenski kupec blaga z ID za DDV. Tudi v tem primeru velja, da si kupec blaga, v primeru izpolnjevanja pogojev za odbitek, obračunani DDV lahko deloma ali v celoti odbija.

Omenjena samoobdavčitev (obračun in odbitek DDV za prejem blaga) se opravi na dan izdaje računa, če ta ni izdan, pa najkasneje 15. dan v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem nastane obdavčljivi dogodek.

V zgoraj navedenem primeru je prejemnik blaga identificiran za DDV v Sloveniji. V kolikor v Sloveniji prejemnik blaga še ni identificiran za DDV (je mali davčni zavezanec), mora prodajalec blaga, ki je registriran za DDV, obračunati DDV po stopnji države, v kateri je registriran za DDV. V tem primeru je DDV plačan v drugi državi članici EU, za prejemnika pa to pomeni končni strošek, saj si ga kot mali davčni zavezanec ne more odbijati. V kolikor iz drugih držav članic EU prejemnik pridobiva blago in skupni znesek v enem letu (ali prej) preseže 10.000 EUR, se mora registrirati za DDV. V tem primeru je potrebno FURS že pred prekoračitvijo praga zaprositi za izdajo ID številke za DDV, ki jo imenujemo posebna ID za DDV številka. V tem primeru je podjetje dolžno DDV obračunati in plačati, vendar pa si ga ne sme odbijati!

V kolikor podjetje prejme blago od malega davčnega zavezanca, v primeru, da je podjetje v Sloveniji registrirano za DDV, ali pa je v Sloveniji mali davčni zavezanec, ne plača DDV oziroma ne naredi samoobdavčitve, saj kot pridobitelj blaga od malega davčnega zavezanca nima obveznosti obračuna DDV.

Opisan primer pa ne velja za dobavo na daljavo (prodaja po katalogu, spletu, telefonu in podobno) končnemu potrošniku. 
 
Prejet račun za uvoz blaga od dobavitelja iz tujine

Uvoz je vsak vnos blaga, ki v skladu s carinskimi predpisi nima statusa blaga EU, ali blaga, ki je uvoženo iz tretje države, pa znotraj EU ni sproščeno v prosti promet v skladu s carinskimi predpisi v Sloveniji, oziroma vsak vnos drugega blaga s tretjega ozemlja v Slovenijo.

Promet blaga med državo članico EU in tretjimi državami se obravnava kot uvoz blaga, kar pomeni, da mora uvoznik izpeljati vse formalnosti v zvezi z uvozom pri pristojnem carinskem organu.

Pri uvozu se plača DDV na podlagi carinske listine (EUL), ki jo uvoznik prejme v elektronski obliki od carinskega organa. Plačan DDV si lahko podjetje v naslednjem davčnem obračunu odbija, v kolikor ima pravico do odbitka oz. je blago uvoženo za namene opravljanja obdavčljive dejavnosti. Pravica do odbitka DDV nastane na dan prejema carinske listine, na kateri je podjetje navedeno kot prejemnik blaga, in na kateri je naveden znesek, ki omogoča izračun tega zneska.

Prejet račun za opravljene storitve od dobavitelja iz tujine (EU in drugi)

Enako, kot velja za blago, je tudi storitev predmet obdavčitve v Sloveniji, kadar je po ZDDV-1, kraj obdavčitve Slovenija.

Če podjetje prejme storitev, katere kraj obdavčitve je Slovenija, in je skladno s 76. členom ZDDV-1 določen za plačnika DDV, mora za to storitev obračunati DDV, oziroma narediti samoobdavčitev. V kolikor ima podjetje pravico do odbitka celotnega DDV, gre za ničelni učinek.

V kolikor pa gre za prejem storitev, katere kraj obdavčitve je zunaj Slovenije, davčni zavezanec, ki opravi storitev, obračuna DDV, ki ga lahko prejemnik storitev kasneje zahteva od tamkajšnje davčne uprave.

DDV pa lahko obračuna le davčni zavezanec, registriran za DDV. V kolikor je podjetje mali davčni zavezanec (brez ID za DDV) in prejme storitve obdavčene po splošnem pravilu in če te storitve opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, je podjetje v tem primeru plačnik DDV in se mora zato identificirati za namene DDV.

Že pred prejeto storitvijo pa je potrebno zaprositi FURS za izdajo ID številke za DDV, ki jo imenujemo posebna ID številka za DDV. V tem primeru je podjetje dolžno DDV obračunati in plačati, vendar pa si ga ne sme odbijati! Posebna ID številka za DDV se nato uporablja le za tovrstne prejeme, za katere je podjetje plačnik DDV v Sloveniji. Od ostalih dobav blaga ali storitev, ki jih bi podjetje kasneje opravljalo znotraj Slovenije, pa s t.i. posebno ID številko za DDV še naprej ne sme obračunavati, niti odbijati vstopnega DDV.

Malemu davčnemu zavezancu, ki ni identificiran za namene DDV, opravlja pa le oproščene dobave storitev, se ni potrebno identificirati za namene DDV, kadar prejme storitve, ki so v skladu z določbami ZDDV-1 oproščene plačila DDV.

Zgoraj predstavljena pravila so zgolj osnove, ki se jih mora podjetnik zavedati in niso nujno uporabna v vseh primerih. Pri obravnavi svetujemo pozorno opredelitev dejstev in okoliščin, ki vas privedejo do pravilne obdavčitve.
 
Vir: www.mladipodjetnik.si

ponedeljek, 20. maj 2019

Transakcije, ki so v Sloveniji obdavčljive z DDV

Za izpolnjevanje zakonsko določenih obveznosti mora podjetnik poznati kar nekaj predpisov. Zelo pomembno je, da pozna osnove sistema DDV, pa tudi, da ve, katere transakcije so v Sloveniji sploh obdavčljive z DDV. 
Katere transakcije so obdavčljive z DDV v Sloveniji?

Ko ugotavljamo, ali je transakcija, ki smo jo opravili, obdavčena z DDV v Sloveniji, se moramo sprva vprašati, ali je bila opravljena katera od naslednjih transakcij v Sloveniji:
  • dobava blag,
  • pridobitev blaga znotraj Evropske Unije,
  • oravljanje storite,
  • uvoz blaga.
Če je odgovor da, potem moramo vedeti, ali je transakcija obdavčena, kje je obdavčena in kako, kar predstavljamo v nadaljevanju. V kolikor vaša transakcija ne spada v nobeno od zgoraj navedenih, potem dobava načeloma ni predmet DDV v Sloveniji. 
 
1. Dobava blaga

Z DDV je obdavčena dobava blaga, ki jo davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za plačilo. Dobava blaga pomeni prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik in ni nujno, da je bil že opravljen prenos lastninske pravice na blagu (npr. finančni lizing ipd.).

Z DDV pa ni obdavčeno brezplačno dajanje poslovnih vzorcev pod določenimi pogoji ter dajanje daril manjših vrednosti, pri čemer je vrednost darila manj kot 20 evrov.

Primer dobave blaga je prodaja kakršnegakoli blaga slovenskemu podjetju (registriranemu za DDV ali ne) ali fizični osebi, iz Slovenije ali tujine (EU in tretje države) na slovenskem ozemlju. V tem primeru obračunamo slovenski DDV, po trenutno veljavni stopnji 22% ali 9,5%. 
 
2. Pridobitev blaga znotraj Evropske Unije

Pridobitev blaga znotraj Evropske Unije (v nadaljevanju EU) pomeni pridobitev pravice do razpolaganja z blagom (ni pomembna pridobitev lastninske pravice) kot da bi bil pridobitelj lastnik, ki ga pridobitelju odpošlje ali odpelje v Slovenijo iz druge države članice prodajalec, pridobitelj ali druga oseba za račun enega od njiju.

Da je neka dobava blaga predmet obdavčitve v Sloveniji kot pridobitev blaga znotraj EU, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:
  • prodajalec je davčni zavezanec, identificiran za DDV v drugi državi članici,
  • promet je opravljen za plačilo ali se šteje, da je opravljen za plačilo,
  • blago je pridobljeno na ozemlju Slovenije,
  • pridobitelj je davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji.
Primer je nakup blaga od avstrijskega podjetja, ki je registriran za DDV v Avstriji. Blago bo slovensko podjetje (registrirano za DDV v Sloveniji) odpeljalo v Slovenijo ali pa ga bo v Slovenijo prejelo preko pošte, zato je blago na podlagi dokazila (tovorna listina, potrdilo pošte ali primerljiva izjava) predmet DDV v Sloveniji. Slednje pomeni, da mora slovenski davčni zavezanec v Sloveniji narediti samoobdavčitev. V tem primeru davčni zavezanec v Sloveniji plača DDV po slovenski davčni stopnji, hkrati pa si lahko ta DDV tudi odbija v istem obračunu, kar pomeni, da je učinek načeloma ničen, v kolikor ima podjetje pravico do popolnega odbitka DDV. 
 
3. Opravljanje storitev

Predmet DDV so storitve, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Slovenije za plačilo.

Opravljanje storitev pomeni vsako transakcijo, ki ni dobava blaga in lahko med drugim vključuje odstop premoženjskih pravic, obveznost opustitve dejanja ali dopustitve dejanja ipd.

Kot primer lahko navedemo opravljanje storitve svetovanja s strani slovenskega podjetja (registriran za DDV) drugemu slovenskemu podjetju, ali pa fizični osebi, iz Slovenije ali tujine (EU in tretje države). V tem primeru slovensko podjetje obračuna DDV po splošni stopnji 22%. V kolikor je naročnik storitve tuji davčni zavezanec, registriran za DDV v drugi državi članici EU ali tretji državi, načeloma storitev ni predmet DDV v Sloveniji.
 
4. Uvoz blaga

Uvoz blaga pomeni vsak vnos blaga v EU, ki v skladu s carinskimi predpisi nima statusa blaga EU ali blaga, ki je uvoženo iz tretje države, pa znotraj EU ni sproščeno v prost promet v skladu s carinskimi predpisi.

Primer uvoza blaga je, ko slovensko podjetje (registrirano za DDV v Sloveniji) iz Kitajske ali druge države izven EU uvozi določeno blago. Blago pride v carinsko skladišče (Luka Koper ipd.), kjer mora kupec (slovensko podjetje) na podlagi carinske deklaracije plačati DDV v kolikor je blago v Sloveniji obdavčljivo.

Od katere davčne osnove obračunam DDV ?

Osnova za obračun DDV je plačilo dobavitelju za opravljeno dobavo blaga ali storitev, prejeto od kupca, naročnika ali tretje osebe. Davčno osnovo povečujejo trošarine, drugi davki, takse in druge dajatve ter postranski stroški (provizije, stroški pakiranja, prevoza idr., ki jih dobavitelj zaračuna), razen DDV. Iz davčne osnove so izključeni določeni popusti in rabati ter zneski, ki jih davčni zavezanec prejme od svojega naročnika kot povračilo za izdatke, ki jih je plačal v imenu in za račun naročnika.

Pri pridobitvi blaga znotraj EU se davčna osnova določi na podlagi istih elementov kot se uporabljajo pri določitvi davčne osnove za dobave enakega blaga na ozemlju Slovenije.

Davčna osnova pri uvozu blaga je carinska vrednost, določena v skladu z veljavnimi carinskimi predpisi EU.

Pri dobavah blaga ali storitev, ki se opravijo med povezanimi osebami, je v primerih, ko se vrednosti opravljenih dobav razlikujejo od tržne vrednosti, prejemniki dobav pa nimajo pravice do odbitka celotnega DDV, davčna osnova enaka tržni vrednosti.
 
Vir: www.mladipodjetnik.si

četrtek, 16. maj 2019

Darilni boni

Spremembe Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1), ki so se pričele uporabljati s 1. 1. 2019, so med drugim v slovenski pravni red prinesle enotno evropsko DDV obravnavo kuponov. Kuponi so po novem razdeljeni na enonamenske in večnamenske kupone.
Darilni boni (kuponi)

Darilni (vrednostni) boni (ali kuponi) se v današnjem času pogosto uporabljajo za različne namene:
  • za obdaritev, pri čemer prejemnik lahko plača blago ali storitev s prejetim kuponom (kot nadomestno plačilno sredstvo),
  • kot oblika popusta, ki se lahko unovči ob naslednjem nakupu, ipd.

Lahko so namenjeni nakupu točno določenega blaga ali storitve (namenski kuponi), lahko pa vsebujejo samo vrednost in lahko z njimi kupimo blago ali storitve po izbiri (večnamenski kuponi). Od tega je odvisen tudi način obdavčitve z DDV.

Za enonamenske kupone v skladu z Zakonom o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) velja, da je promet obdavčen z DDV ob prenosu takšnega kupona. Dejanska izročitev blaga ali dejansko opravljanje storitev v zameno za enonamenski kupon, ki ga dobavitelj sprejme kot plačilo ali delno plačilo, se ne šteje za ločeno transakcijo.

Davčno potrjevanje računov za bone (kupone)

Glede davčnega potrjevanja računov za prodajo bonov je FURS v svojem dokumentu z naslovom Davčno potrjevanje računov – Pogosta vprašanja podal odgovor na vprašanje o tem, kakšne spremembe se pojavijo od 1. 1. 2019, ko se je začel uporabljati novi 18.a člen ZDDV-1, glede davčnega potrjevanja računov v primeru prodaje enonamenskih kuponov. V primeru prenosa enonamenskega kupona se znesek plačila ne šteje za preplačilo, temveč se šteje za opravljeno dobavo blaga/storitev, na katero se kupon nanaša. Račun je treba izdati ob vsakokratnem prenosu enonamenskega kupona. DDV je treba obračunati ob prenosu enonamenskega kupona (šteje se, da je opravljena dobava). Račun za prenos enonamenskega kupona je treba davčno potrditi v skladu z ZDavPR, če je plačan z gotovino. Ob dejanski izročitvi blaga oz. opravljeni storitvi (opravljeni v zameno za kupon) se šteje, da ni opravljena dobava, zato ni obveznosti izdaje računa po DDV zakonodaji in zato izdani dokument ni predmet davčnega potrjevanja računov po ZDavPR.

Računovodski vidik


Če podjetje proda darilni bon, se takšna prodaja knjiži na prejete avanse (konto 230) in se zapre, ko je bon unovčen. Ker imajo običajno boni rok za unovčitev in se dogaja, da vsi boni nikoli niso unovčeni, se takšni neunovčeni boni prenesejo na prevrednotovalne poslovne prihodke (konto 769). Če gre za prodajo enonamenskih bonov, se knjiži tudi obveznost za obračunan DDV (195/260).

Če pa podjetje izda kupcu darilni bon ob nakupu določenega blaga ali storitve (kot nekakšna nagrada za nakup), se takšen bon knjiži kot izdan dobropis in zmanjšuje transakcijsko ceno prodanega blaga oziroma storitve (prihodke od prodaje). 
 
Vir: www.dara.si

ponedeljek, 13. maj 2019

Poslovna skrivnost

Državni zbor je na seji 26. 3. 2019 sprejel besedilo Zakona o poslovni skrivnosti (ZPosS), ki pojem poslovne skrivnosti opredeljuje drugače, kot ga je do sedaj opredeljevala področna zakonodaja. Zaradi sprememb Zakona o poslovni skrivnosti je prišlo tudi do manjših sprememb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). 
V 38. členu ZDR-1, ki podrobneje definira poslovno skrivnost, je v drugem odstavku odslej navedeno, da se za "poslovno skrivnost štejejo informacije, ki izpolnjujejo zahteve za poslovno skrivnost v skladu z zakonom, ki ureja poslovne skrivnosti. Delavec je odgovoren za kršitev, če je vedel ali bi moral vedeti za tak značaj informacij."

V ZPosS poslovna skrivnost "zajema nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije«, ki pa morajo izpolnjevati zahteve:
  • skrivnost ni splošno znana oz. lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij
  • ima tržno vrednost
  • imetnik poslovne skrivnosti je v danih okoliščinah razumno ukrepal, da jo ohrani kot skrivnost (imetnik poslovne skrivnosti je informacijo določil kot poslovno skrivnost v pisni obliki in o tem seznanil vse osebe, ki prihajajo v stik ali se seznanijo s to informacijo – še posebej družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe).

Zakon je stopil v veljavo 20. 4. 2019.
 
povzeto po: www.dara.si

četrtek, 09. maj 2019

Dodatek za delovno dobo

Zakon o delovnih razmerjih določa, da delavcu pripadajo dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa.

Ti dodatki so:
  • dodatek za nočno delo,
  • dodatek za nadurno delo,
  • dodatek za delo v nedeljo,
  • dodatek za delo na praznike in dela proste dneve po zakonu.

Delavcu pripada dodatek za delovno dobo. Višina dodatkov se določi s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. 
 

Vrhovno sodišče je v sodbi VII Ips 168/2018 z dne 19.12.2018 odločilo, da je določba 129. člena, ki določa dodatek na delovno dobo, pomensko odprta.

Določba 129. člena ZDR-1 ne določa niti minimuma višine dodatka niti dolžine in načina upoštevanja delovne dobe pri določitvi dodatka za delovno dobo. Tako je strankam kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti prepuščeno, da samostojno uredijo višino dodatka za delovno dobo. Stranke kolektivne pogodbe torej same določijo tako dolžino in način upoštevanja delovne dobe kot tudi odmerni odstotek. Zakon razen samega priznavanja pravice do dodatka za delovno dobo, ne opredeli niti pogojev (dolžine in načina upoštevanja delovne dobe) niti višine v smislu odmernega odstotka, zato je oboje stvar kolektivnega urejanja.

Stranke kolektivne pogodbe torej same določijo delovno dobo, ki se upošteva.

Kolektivne pogodbe imajo to tematiko različno urejeno. V nekaterih kolektivnih pogodbah je določeno, da se upošteva zgolj delovna doba pri zadnjem delodajalcu (npr. Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije in Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije). Druge kolektivne pogodbe pa določajo, da se upošteva skupna delovna doba v kombinaciji z delovno dobo pri zadnjem delodajalcu (npr. Kolektivna pogodba za gozdarstvo Slovenije, Kolektivna pogodba elektrogospodarstva Slovenije, Kolektivna pogodba za papirno in papirno-predelovalno dejavnost, Kolektivna pogodba grafične dejavnosti, Kolektivna pogodba za elektroindustrijo Slovenije, Kolektivna pogodba gradbenih dejavnosti, Kolektivna pogodba za dejavnost poslovanja z nepremičninami).Ravno tako je višini dodatke (odstotek) različno opredeljen v različnih kolektivnih pogodbah.
 
Vendar to še ni največja težava. Z veliko večjimi dilemami se srečujejo zaposleni pri delodajalcih, za katere ne velja nobena kolektivna pogodba. Za te primere velja, da se uporablja neposredno določbe Zakona o delovnih razmerjih. Ker pa ta opredeljuje samo pravico do dodatke, ne pa tudi način obračuna dodatka, je to - od katere osnove in v kakšni višini bo dodatek obračunan v največji meri odvisno od dogovora med delavcem in delodajalcem oziroma od internih pravil posameznega podjetja.
 
Povzeto po: www.data.si

ponedeljek, 06. maj 2019

Posredovanje delovne sile je dejavnost, ki zahteva koncesijo! Kako do nje?

Dejavnost iskanja ustreznega ali primernega delavca za delodajalca oziroma vse aktivnost povezane z iskanjem primerne ali ustrezne zaposlitve iskalcu zaposlitve lahko izvaja tudi zasebno podjetje – kot posredovanje zaposlitve. Ta dejavnost je regulirana, poglejmo si pogoje za njeno izvajanje.
 
Opravljanje storitev za trg dela, kot je posredovanje zaposlitve, zahteva pridobitev koncesije od ministrstva pristojnega za delo. Koncesijo lahko pridobi pravni subjekt, ki izpolnjuje pogoje glede ustreznosti zaposlenih kadrov, poslovnih prostorov, opreme in drugih pogojev.

Poleg omenjenega mora pravni subjekt za pridobitev koncesije izkazati finančno in poslovno sposobnost, v zadnjih dveh letih poslovati pozitivno, kot tudi imeti poravnane vse zapadle obveznosti iz področja davkov in prispevkov. V primeru delovanja manj kot dve leti, mora pogoje izkazovati za obdobje ko je poslovalo, med tem ko novoustanovljenim pravnim subjektom tega ni potrebno dokazovati.

Priloga prijave na razpis za posredovanje zaposlitve mora vključevati tudi podroben program dela storitev, ki jih bo subjekt izvajal. Po ustanovitvi pa mora kot koncesionar kvartalno poročati ministrstvu o svojem delu.

Subjekt, ki izvaja posredovanje zaposlitve, mora zaposlovati strokovne delavce z najmanj VII. stopnjo izobrazbe, ki imajo najmanj dve leti delovnih izkušenj in so opravile strokovni izpit.

Koncesija je podeljena za obdobje do treh let ali kakor je določeno v »Pravilniku o koncesijah za opravljanje storitev za trg dela«. Ministrstvo pristojno za delo vodi tudi register o podeljenih koncesijah za posredovanje zaposlitve.

Posredovanje zaposlitve v drugo državo članico EU, EGP ali Švicarsko konfederacijo je podvrženo tudi lokalni zakonodaji in zahtevam v teh državah, tako da je potrebno spoštovati tudi njihove pogoje.

Pravna podlaga:
  • Pravilniku o koncesijah za opravljanje storitev za trg dela
  • Zakon o urejanju trga dela (ZUTD)
  • Pravilnik o koncesijah za opravljanje storitev za trg dela
 Vir: www.data.si