torek, 04. junij 2019

Normiranec: DA ali NE?

Ko odpirate gospodarsko družbo ali s. p. je vredno razmisliti, ali si lahko začetek poslovne poti olajšate s priglasitvijo normiranih odhodkov. V tokratnem članku vam predstavljamo, kaj to pomeni in kakšne so prednosti in slabosti tovrstnega ugotavljanja davčne osnove. 
Za ugotavljanje davčne osnove z normiranimi odhodki se lahko odločite takoj ob ustanovitvi družbe ali s. p. ali pa ob oddaji letnega poročila za preteklo poslovno leto.

Normirani odhodki za podjetja

V praksi se t. i. normirancem upoštevajo 80 % normirani odhodki, tudi če so dejanski odhodki višji ali nižji. Pri družbah se preostalih 20 % prihodkov obravnava kot dobiček, ki se obdavči po 19 % davčni stopnji. Negativna plat normiranih odhodkov je, da skupaj z njimi ni mogoče upoštevati davčnih olajšav, na primer za osnovna sredstva, prav tako ni mogoče upoštevati preteklih davčnih izgub in prenosa neizkoriščenih olajšav iz prejšnjih let.

Družbe morajo za ugotavljanje prihodkov voditi poslovne knjige.

Zavezanci ugotovijo davčno osnovo tako, da od ustvarjenih prihodkov odštejejo normirane odhodke v višini 80 % ustvarjenih prihodkov, vendar ne več kot 40.000 evrov ali 80.000 evrov, če je bila v davčnem letu, za katero se ugotavlja davčna osnova pri zavezancu, v skladu z zakonom, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obvezno zavarovana vsaj ena oseba za polni delovni čas neprekinjeno najmanj pet mesecev. Pri ugotavljanju davčne osnove se upoštevajo prihodki ob njihovem nastanku, in ne šele ob plačilu (po načelu nastanka poslovnih dogodkov).

Normirani odhodki za samostojne podjetnike

Samostojni podjetniki, ki svojo davčno osnovo ugotavljajo z upoštevanjem 80 % normiranih odhodkov, plačajo 20-odstotni davek. Pri tem gre za končno obdavčitev, zato se tako izračunani dobiček ne šteje v dohodnino. Podobno kot velja za družbe, velja tudi za samostojne podjetnike – ugotavljanja davčne osnove z normiranimi odhodki ni mogoče kombinirati z davčnimi olajšavami za dejavnost, splošnimi olajšavami in različnimi drugimi osebnimi davčnimi olajšavami. Davek pa mora samostojni podjetnik plačati tudi, če posluje z izgubo in ima torej več odhodkov kot prihodkov.

V nasprotju z družbami samostojnim podjetnikom normirancem ni treba voditi poslovnih knjig, temveč le evidence, kar pomeni enostavnejše in cenovno ugodnejše računovodstvo. 

Zasebniki in družbe, ki se odločijo za normirane stroške, morajo voditi vsaj dve evidenci: evidenco izdanih knjigovodskih listin in evidenco osnovnih sredstev, v primeru posebne zakonodaje na področju njihove dejavnosti pa so lahko obvezne še dodatne evidence. Če je normiranec hkrati zavezanec za DDV, pa mora voditi tudi evidence, ki jih zahteva zakonodaja v povezavi z DDV. Podrobni podatki, kaj vse morajo obsegati evidence in v kakšni obliki morajo biti, so navedeni v Pravilniku o poslovnih knjigah in drugih davčnih evidencah za fizične osebe, ki opravljajo dejavnost.

Za koga so torej smiselni normirani stroški?

Ugotavljanje davčne osnove je primerno za dejavnosti, kjer so dejanski stroški nizki oz. nižji od 80 % prihodkov. Kot dobiček se namreč obdavči le 20 % prihodkov, tudi če je razlika med odhodki in prihodki dejansko večja. Obenem pa se je treba zavedati, da se te davčne osnove ne da še dodatno zniževati s kakšnimi drugimi olajšavami. Ker ni treba beležiti odhodkov, je po drugi strani računovodstvo enostavnejše, za kar se porabi manj časa in denarja.
 
Povzeto po: www.merkatino.si

Ni komentarjev:

Objava komentarja